Pošta

Besedilo: Stanislava Borovšak
Kategorija: Zanimivosti / četrtek, 8. avgust 2024 / 21:52

Ko sva bili še čisto majhni (15)

V vrečko sva nasuli nekaj peska in trpotčevih listov, ki je rasel pred hišo. Pod poštni nabiralnik sva postavili poleno, da sva ga lahko dosegli, vanj pa skozi režo s težavo porinili najino pošiljko. Z otroško nagajivostjo sva v nabiralnik nametali še nekaj kamenčkov in drobnih vejic.

Naslednje jutro ko je poštar praznil nabiralnik, ni bilo veselo. Slišali sva ga, kako je preklinjal. Bil je jezen. Vedel je da sva »smeti« v nabiralnik nametali midve, saj drugih tako majhnih otrok v bližnjih h išah ni bilo. Nisva bili kaznovani, ko sva priznali, da sva poslali pošto najini mamici. Razložili so nama le, da se vrže v nabiralnik samo pravo pismo ali kartico. Stari ata je še rekel, da je najini mamici pisal že on in da so najini starši daleč, zato bova morali čakati na mamičino pismo še dolgo.

V košu po češnje

Kadar se v začetku junija ozrem skozi kuhinjsko okno na rdeče sadeže naše češnje, se spomnim na velik pleten koš, v katerem naju je s sestrico Tripovčev ata nesel iz Grabna v Predtrg na svoj vrt.

Igrali sva se pred drvarnico, ko sva zagledali starejšega brkatega »strica« z velikim košem na rami. Vprašali sva ga, kaj ima v košu. Rekel je, da nima ničesar. Snel ga je s hrbta in postavil na tla. Stopiti sva morali na prste, da sva videli tisti »nič« v košu. Bil je res prazen. »Stric« se je veselo pogovarjal s starim atom. Oba sta se smejala, nato pa sta naju - en, dva, tri - dvignila in postavila v koš. Možakar je s pomočjo ata dvignil koš s čednima deklicama in si ga previdno oprtal na ramena. Nič nisva protestirali, kajti obljubil nama je češnje. Zabavalo naju je, ko je korakal po Beki navzgor, naju pa je zibalo sem in tja. Na vrhu se je Tripovčev ata nekoliko oddahnil in že smo bili na njegovem vrtu. Spominjam se velikega drevesa, polnega rdečih sadežev. Najnižje veje so segale do koša, tako da sva tudi midve dosegli kakšno češnjo. »Stric« je nato ob pomoči starega ata položil koš na tla. Osvobodila sta naju prijetnega ujetništva in najedli sva se češenj, ki nama jih je natrgal gospodar in dobili še češnjeve »ringelce«. Zato sva morali hoditi domov previdno in počasi.

To je bil vesel dogodek, ki se mi je ohranil v spominu tudi zato, ker sva vso pot navzdol srečevali prijazne sosede, ki so občudovali najine »ringelce«. Vsi so naju imeli radi in nihče ni vpraševal, kje imava mamico in atka.

Najini muci

Radi sva imeli živali. Pri hiši ni bilo muc, pri sosedovih pa so jih imeli, zato sva si jih zelo želeli. Nekega dne je prišel v našo hišo neznan moški. Odprl je svoj nahrbtnik in iz njega vzel dve majhni sivotigrasti muci. Povedal nama je, da ju pošilja nekdo, ki naju ima zelo rad. Gotovo mamica, sva si mislili.

Muc sva bili zelo veseli. Smeli sva ju imeti na klopi ob oknu in na okenski polici. Bili sta igrivi kot vse mlade mačke, zato sva bili tudi malo popraskani. Božali sva ju in gladili, muci pa sta prijazno »brenčali«. Stara mama je rekla, da ne brenčita, temveč predeta.

Mlade muce so popestrile najine jesenske in zimske dneve. Nekoč ko sta bili muci že nekoliko večji in sta se že potepali zunaj, sva s sestro na okenski polici našli škarje. Pozabil jih je stari ata, ki si je zjutraj urejal svoje dolge brke. Škarij sva se zelo razveselili, saj sva se odločili, da najinima mucama postriževa dolge brke in jih urediva tako, kot je urejal svoje brke stari ata.