Maja 1968, 1988 in 2008

Maj je tako v naravi kot v človeški družbi mesec mladosti. Čas, ko zori mlado in novo in zahteva svoj prostor pod soncem. V minulem stoletju je bil verjetno najbolj izrazit maj 1968, ko so mladi po vsem svetu s svojimi protesti zahtevali, da se stari red spremeni. Za nas pa je bolj pomemben maj 1988, ko se je začenjala slovenska politična pomlad ...

Se še spominjate maja 1968? Jaz sem hodil v prvi razred gimnazije, na kateri so bili redki tako predrzni, da so si upali nositi malo daljše lase. Občudoval sem Ernesta Che Guevaro, dozdevalo se mi je, da je kulturna revolucija na Kitajskem nekaj imenitnega, nisem pa vedel, da v njej ponižujejo intelektualce in pobijajo Tibetance. Bil sem med gojenci, ki smo septembra 1968 v Domu Ivana Cankarja (DIC) v Ljubljani »gladovno stavkali« (dva dni nismo šli jest) zaradi slabe hrane in premalo kruha. Tako smo vznemirili celo takratno partijsko oblast.

Kakšna je razlika med današnjo mladino in tisto iz legendarnega leta 1968? Odgovarja Daniel Cohn-Bendit, neformalni vodja študentskega revolta maja 1968 v Parizu. »Bistveno bolj je zaskrbljena za svojo prihodnost. Takrat, pred štiridesetimi leti, nismo poznali brezposelnosti. Nismo poznali aidsa. Ne klimatskih sprememb ne CO2. Ne ekološko in socialno škodljive globalizacije. Tudi zaradi tega smo lahko prihajali na dan z bolj neumnimi stvarmi. Govorili smo: borimo se za svobodo in pri tem zagovarjali kitajsko kulturno revolucijo, kar je bilo – gledano z današnjega zornega kota – seveda popolnoma noro. Drugi so zagovarjali kubansko revolucijo. Kar je bilo seveda enako noro. Toda prepričani smo bili, da lahko počnemo karkoli, da lahko storimo vse. Da je ves svet naš in da ga v resnici lahko spremenimo.« (Delo, 3. maja 2008)

Spomnimo na nekaj dejstev, ki so danes že 40 let oddaljena zgodovina: v ZDA so aprila ubili Martina Luthra Kinga in potem še bolj zavzeto demonstrirali proti vojni v Vietnamu; v Parizu so se uprli študentje, delavci so jih podprli s splošno stavko, ki je paralizirala vso državo; na Češkem se je dogajala »praška pomlad« … Vse to ni bila revolucija, razlaga Cohn-Bendit, bil je revolt; razlika je v tem, da se v revoluciji zamenja oblast, revolt pa spreminja socialna in kulturna razmerja. V Franciji pred 1968 žena ni mogla odpreti lastnega bančnega računa brez moževega dovoljenja, fantje pa v študentskih naseljih po določeni uri zvečer niso imeli vstopa v bloke, v katerih so stanovala dekleta … Tega si današnja mladina še misliti ne more, za takratno pa so bile odprave takšnih prepovedi nekaj revolucionarnega. Oblast je kljub silnim demonstracijam ostala, vendar je morala v letih, ki so sledila, pristati na številne socialne reforme in kulturne spremembe. »Oblast nas ni zanimala. Hoteli smo le oblast nad svojim življenjem,« povzema Cohn-Bendit. Da sam odločaš, kako dolge lase boš nosil, kakšno glasbo boš poslušal, kakšno spolnost prakticiral … Za vse to, kar je danes samoumevno, je bilo treba takrat na barikade. Revolt je bil sicer zatrt, a svet se je kljub temu spremenil, zagotovo prej kot bi se brez tega upora. Maja 1968 je zorelo tisto, kar je maja 2008 že zelo staro, današnje mlado pa soočeno s povsem novimi izzivi.

Pri nas pa se stara in kvari tisto, kar je zorelo maja 1988. Tisto pomlad pred 20 leti se je zgodilo predvsem dvoje. V Unionski dvorani v Ljubljani so 12. maja ustanovili Slovensko kmečko zvezo in hkrati Zvezo slovenske kmečke mladine, 31. maja 1988 so aretirali Janeza Janšo. Aretaciji je sledil proces proti četverici JBTZ, ob katerem je na pobudo Igorja Bavčarja nastal odbor za zaščito človekovih pravic. Z drugimi besedami: slovenska civilna družba je doživela politično prebujenje. Slovenski kmetje in kmečka mladina so bili prvi, ki so si upali ustanoviti svojo politično stranko. V zborovanjih, ki jih je organiziral Odbor, pa smo se zbudili ali vsaj prebujati začeli še mnogi drugi. Res, bila je pomlad, kdo bi jo pozabil!

Tisto, kar se je maja 1988 rojevalo, je zdaj že povsem dozorelo, marsikaj se je tudi pokvarilo. Poglejmo samo usode akterjev. Ivan Oman je ostal, kar je bil: pošten slovenski kmet, ki se ravna po zdravi pameti in pričakuje, da bo taka tudi družba, v kateri živi. Janez Janša je že četrto leto prvi mož države, v kateri gre mnogim vse slabše, Igor Bavčar se utegne izkazati za enega največjih »tajkunov«. Zgodba, ki jo imenovani poosebljajo, je po eni strani že zgodovina, po drugi pa še kar traja …