Radovljica mojega otroštva

Besedo "radovljica" sem slišal prvikrat, ko mi je bilo tri leta in pol ali pa mogoče celo štiri in pol.

Vedno bolj se je ponavljala v pogovorih starejših, čeprav nekaj časa sploh nisem vedel, kaj pomeni, do trenutka, ko so rekli, da bomo v kratkem šli v Radovljico - z vlakom. Aha, sem si mislil, da je to nekako kot morje ali pa Ježica (tja smo takrat tudi šli z vlakom) ali pa Rogaška, Mokronog, do kamor je pač segalo moje železniško svetovljanstvo. Začelo se je govoriti, da teta Santa, očetova sestra, in stric France zidata hišo v Radovljici. In odpotovali smo.

Ko sem sedel pred prazen beli list računalniškega »papirja«, sem bil prepričan, da se bo brez težav pred menoj začela nizati zgodba mojih nekaj radovljiških let, toda namesto zgodbe so se začeli utrinjati le dogodki kot gibljive slike, ali kot filmarji pravimo miniaturne, med seboj nepovezane sekvence. Zaslišal sem tudi posamezne glasove in začutil vonjave.

Angleži pravijo, da so spomini literarna zvrst, v kateri se lahko najbolj laže. Nekdo je moral biti prvi, ki je to rekel, kdo - se ne spominjam, mogoče pa tudi nikoli nisem vedel. S tem izumiteljem se ne bi strinjal, res pa je, da včasih ne vem, ali sem kot otrok res doživel vse tisto, kar imam »živo v spominu«, ali pa sem si le po pripovedovanju odraslih ustvaril podobo in jo videl v vsej svoji barvitosti ali sivini. Mislim pa, da znam razlikovati. Izmišljujem si ne, le včasih se mi zameštra vrstni red dogodkov in morebiti dodam še kakšno osebo v »drugem planu«. Včasih pa si tudi kakšen detajl (zgolj detajl) prisanjam.

Moja prva Radovljica je bila tetina in stričeva prelepa hiša. Spominjam se (in to zelo živo), da je bila brez stopnic in da smo v prvo nadstropje prišli po širokih deskah, ki so me spominjale na ladijski mostiček in mi tako obudili dogodek z morja. Ko smo prišli v velike prazne sobe, smo sedli na okno, spodaj je ostal le stric France s fotografskim aparatom v rokah, ki je bil, tako kot moja mama, vneti fotograf.

Čez nekaj dni sem obiskal svojo drugo teto, mamino sestro Riso.

Teta Risa je bila zanimiva družabna pripovedovalka, slovela pa je tudi po svoji radovednosti - ki se je mavrično bočila od literature, glasbe in gledališča do osebnih dramatičnih in liričnih zgodbic in pripetljajev iz takratnega ljubljanskega vsakdana. Še dobro nisem zaprl vrat za seboj, me je že vprašala, kako smo se imeli v Radovljici in kako mi je bila všeč hiša tete Sante. Zelo dobro se spominjam - čeprav se je o tem tudi dolgo govorilo - da sem izstrelil: »Zelo je lepa, toda vsa je podrta.« Nepogrešljiva otroška logika, ni kaj: hiša je bila pod streho in to je bilo do takrat vse.

Zakaj pa prav Radovljica, sem spraševal. Povedali so mi, da je bila moja stara mama, očetova mama, ki me ni dočakala, bolna na srcu. Hodila je na počitnice v Radovljico, kjer je – tako so pravili - najmilejši zrak za srčne bolnike. Teta Santa jo je obiskovala in Radovljica se ji je tako priljubila, da sta se s stricem odločila, da bo tam njun drugi dom. (Večkrat je celo Ljubljani prevzela primat.)

Drugi radovljiški spomini, ki so se končali z začetkom druge svetovne vojne, so bili sončnice mojega otroštva. Sobotni popoldnevi in nedelje so bili radovljiški, vsi veliki prazniki, poletja in zime, kopanja, sankanja in drsanja, izleti, sprehodi. Zobčevi – mama, oče in jaz, smo stanovali v svetlo zeleni sobi, ki je dišala po lesu. Ta vonj me spremlja še danes, le da se bolj redko zapahljači mimo mene.

Beseda vikend se je na Slovenskem začela domačiti nekje proti koncu petdesetih. Ob sobotah in nedeljah mojega zgodnjega otroštva (od 1938 do 1958 sem živel v Beogradu) je Ljubljana zaživela, polne so bile slaščičarne in kavarne, cvetela je promenada na Aleksandrovi, danes Cankarjevi cesti, Ljubljanica in Sava in kopališče Ilirija so bili ljubljansko morje, hribohodci in alpinisti so se posvečali goram. Manj gorniško vročekrvni pa so zvesto hodili na Dobeno ali Katarino, tako da se je njihova zvestoba začela spreminjati v božjepotniško enklavo dveh »taborov« - Katarinarjev in Dobenarjev.

Rad se spominjam tistih poletnih dni, čeprav se mi včasih zazdijo kot zgodbe o nekem drugem otroku. Pred Radovljico sem jih doživljal na ježiškem posestvu tete Rise, v čarodejni hiši stare mame v Rogaški Slatini, na morju (kar je bila takrat redkost) in malo pred začetkom svetovne morije tudi v botrovi hiši nad Mokronogom.

V Radovljico smo hodili vse leto, a sta bila zame samo dva letna časa: poletje in zima. (O prebujajoči se pomladi in jesenskih barvah sem slišal le navdušene govorice starejših.)

V mojem otroštvu sem dan, ko so mi starši dovolili, da slečem dolge nogavice in oblečem dokolenke, začutil kot veliko slavje, svoboden, žareč pozdrav toplemu soncu. Bil sem gospodar položaja in svet se je moral podrejati meni, čeprav sem imel rad tudi tedanjo zimo in njen nekdanji beli dostojanstveni mir.

Utrinki:

Kopališče. Za streljaj oddaljeno od tetinega in stričevega doma. Vpijanje dopoldanskega sonca. Ne veliko kopalcev, ravno prav, da je bilo živahno.

V tem bazenu so me učili plavati. Oče je bil moj glavni učitelj, iskreno sem mu zaupal, saj je bil odličen plavalec in s treh metrov tudi skakalec v vodo.

Svojega »izpita« se živo spominjam. Bazen sem moral preplavati po širini v globoki vodi pod stolpom. Ob robu bazena pa je hodil oče in opazoval vsak moj gib. Potolažil me je, naj se ne bojim, če bi se mi sredi »proge« začelo zatikati. V mislih sem ga zagledal, kako skače v vodo in mi pomaga prebroditi mojo nalogo do konca. Njegovo spremljanje mojega podviga je moj prvi občutek varnosti. Po uspešno opravljeni nalogi so me mama in sorodniki pričakali z aplavzom. Za nagrado – kepica sladoleda.

Ko se je sonce vzpenjalo v zenit, se je bazen začel prazniti. Vedeli smo, da se bo zgodil obred. Po lestvi se je na stolp začel vzpenjati moški. Ko je prišel na vrh, je za migljaj zastal, se približal robu, naredil stojo in ko so hip nato zvonovi zazvonili poldan, se je prevesil v vodo. Naš tedanji veliki skakalec Branko Ziherl. Začel je svoj vsakodnevni trening. Posvečenost lepoti in zmogljivosti telesa.

(Radovljiški bazen je bil sploh zelo priljubljen. Filmski kolega Vladimir Pogačnik – Šime, pred drugo svetovno vojno znamenit nogometaš in skakalec v vodo, mi je pripovedoval, da so skakalni navdušenci večkrat sedli na kolesa, se odpeljali v Radovljico na trening in se še isti večer vrnili v Ljubljano. Kje sta danes znamenita stolpa ljubljanske Ilirije in radovljiškega bazena. (Strokovnjaki verjetno vedo, zakaj so ju odstranili. Zakaj pa ni novih?)

Radovljiški večeri so bili podobni ljubljanskim, šel sem bolj zgodaj kot starejši v posteljo. Hiša je bila večkrat polna gostov. Nekaj se jih kar spominjam: vzvišenega, a ne domišljavega beograjskega vojvodo, pa stričeve poslovne prijatelje iz Zagreba in njihovo hčerkico Libušo, mojo vrstnico, ki sem ji nežno dvoril, ona pa je moje poklone sprejemala s koketno izurjenostjo “zagrebačke frajlice”. In še vesela tetina prijateljica Vera Kačič, polna humorja, ki ga je prilagodila našim otroškim šalam in se tako pridružila tudi našim rajanjem. Prihajal je tudi moj bratranec, ki je s starši živel v Mostarju, stričev koroški nečak Franci, pozneje Frenk, pa je dopotoval iz Celovca. Pa še kdo: družina mojega botra, moja nesojena otroška nevesta Jasna z očetom in mamo, tedanjo smučarsko prvakinjo in sestro Staneta Bloudka.

V popoldanskih urah smo se večkrat posprehodili do bližnjega griča, ki smo mu rekli Zeleni hrib, saj se mi je takrat zdel visok in oddaljen. Ko je prišla v goste stara mama, smo se s fijakerjem ali pa z zimsko inačico sanmi, ob sprepletenih zvokih konjskega rezgeta, topota in kraguljčkov z voznikovimi solističnimi povelji, peljali na Brezje.

Nasproti bazena je bilo teniško igrišče. Ko je temperatura padla pod ničlo (v mojem otroštvu so bili letni časi še geometrično razporejeni), so ga polili z vodo in spremenili v drsalno ploskev. Tudi na led sem prvič stopil v Radovljici.

Rad sem se peljal v Radovljico z vlakom. Toda tudi potovanja z vlakom so se razlikovala: ali smo se peljali do Radovljice s potniškim vlakom ali pa z brzcem, kot se je temu takrat reklo, ki je peljal do postaje Lesce–Bled in se tam ustavil le pol minute. Spraševal sem se, zakaj hitri vlak švigne mimo Radovljice in se ustavlja le na naslednji postaji, ki zame, otroka, ni bila nič bolj pomembna (nasprotno). Povedali so mi, da pa je prav ta postaja pomembna, ker se na njej ustavlja dvorni vlak, kjer kralja in njegovo spremstvo pričakajo deželni veljaki in jih z avtomobili odpeljejo na Bled. Z odgovorom sem bil zadovoljen in rad sem se peljal s tem vlakom, ker smo šli vedno (če sem »bil priden«, kje je začetek in kje konec pridnosti, še danes ne vem) v jedilni vagon, in se potem do Radovljice (nazaj) peljali s fijakerjem, pozimi pa s sanmi. Oče je sčasoma prenehal migljati s svojim pedagoškim kažiprstom in do Lesc smo se peljali le ob velikih praznikih.

Čez nekaj časa je stric France kupil avto. Potovanja z avtom so me še posebej radostila, ker nas je v Radovljici noro pričakal moj prijatelj, najlepši vseh psov bokser Rovi. Ko smo zavili v Kopališko ulico, nas je dočakal z donečimi fanfarami, ko pa smo stopili iz avta, se je od veselja pognal od nas po cesti v nedogled in nazaj in vse to virtuozno in ognjevito ponavljal, dokler mu na koncu le ni zmanjkalo sape.

V hiši je stanovala družina Otovic, gospod je bil radovljiški poštar, hkrati pa sta z gospo pazila na hišo in urejevala vrt. Še danes slišim zame takrat nenavadno, a žmahtno govorico, ko so se Otovičevi pogovarjali s stricem, saj so bili tako kot stric Korošci, ki so se po plebiscitu naselili na Slovenskem. Še posebej mi je bilo všeč, ker so se z »gospodarjem« tikali. Kako se ne bi, saj so se »tam pri izaru« kot otroci igrali. Otovičeva sta imela hčerko in sina, ki sta bila precej starejša od mene. Hčerka je kmalu odšla »v visoke šole«. Uka željna je na cesti blizu Brezij, ki je peljala na Bled, ustavila avto s kraljico in mladim kraljem, potožila, da ji starši ne morejo omogočiti študija, in kraljica – mati (kot smo jo imenovali) jo je vzela med svoje gojenke.

Kot je pri večini otrok v navadi, tudi mene ni bilo lahko spraviti v posteljo, čeprav sem od zaspanosti le še blodil po vrtu ali po meni najljubšem prostoru, prijazni »kmečki sobi«, polni topline in žlahtnosti. Da so odrasli včasih ob večerih hodili na Bled, se ne spominjam, spominjam se le, da je teta, ko sem bil že večji, pripovedovala, da so hodili plesat v Kazino, ki je slovela po svoji gibljivi strehi. Ob razkošnih zvezdnih nočeh se je streha razprla in plesni pari so se ob blagi glasbi predajali plesnim sanjarijam. Odrasli so se o tem tako živo pogovarjali, da se mi včasih zazdi, da so me vzeli s seboj. To se mi je tako zarezalo v spomin, da sem na predmaturitetnem žuru pri meni doma v Beogradu, ob pomoči sošolca, ki je bil vešč tehničnih iznajdb, in ob tedaj priljubljeni melodiji Star dust uprizoril »ples pod zvezdami«, ki so v temi počasi zažarele s stropa. Na to svojo začetniško režijsko domislico sem še danes ponosen, še posebej, ker so jo omenjali tudi moji nekdanji sošolci ob lanskem srečanju v Beogradu.

Teta in stric sta se na cvetno nedeljo enainštiridesetega – ko je razjarjeni Hitler kot odgovor na marčevski upor napadel Jugoslavijo – znašla v Sarajevu. Stric se kot Maistrov borec ni vrnil v okupirano Ljubljano, za kar precej časa sta se umaknila k znancem na hrvaško primorje, del vojne pa tudi v anonimnosti preživela v Zagrebu. Hišo v Radovljici so zasedli nemški višji oficirji, Rovija so (verjetno sosedi) dali v rejo kmetu iz oddaljene vasi, ki pa se je večkrat vračal pred svoj radovljiški dom in z donečim laježem klical domače. V nekem trenutku je pijanemu Germanu njegov klic začel presedati, zgrabil je pištolo in ga ubil. Tako je ljuba žival mojega otroštva za svojo zvestobo in žalost za nami plačala z življenjem.

Stric in teta sta se prve dni po končani vojni vrnila v Ljubljano, in seveda, takoj odšla v Radovljico. Hiša je bila v razdejanju. Nekdanji negovani dom je zdrsnil v razsulo, po hiši so se sprehajale živali za zakol, bila je polna neznanih ljudi z jugoslovanskega juga in nekaj od večnih bojev utrujenih osvoboditeljev. Stricu, ki je veljal za preudarnega veletrgovca, se je potrpljenje začuda izmuznilo iz rok, našel je kupca in hišo takoj prodal. Teta je pravila, da mu je bilo vse življenje žal, ker se je prenaglil, čeprav tega nikoli ni pokazal.

Ostal je le rek o toči in zapoznelih zvonovih

Od starih Radovljičanov se spominjam brata in svakinje strica Franceta, učitelja in pozneje tudi nadučitelja Kobenterja, strica Toneta in njegove žene, ki sem jo klical za teto Jelko in njunega, od mene nekoliko starejšega sina Milenka, ki so ga vsi poznali le kot Tončka. Stric Tone je bil ugleden gospod, ki je učiteljeval množju generacij, k njegovi imenitnosti pa je posebej sodila njegova ljubezen do glasbe, saj je dolgo let vodil (mislim, da je bil) oktet.

V spominu mi je ostal še Jakob Špicar (vsi so mu pravili le Jaka), prijatelj in koroški rojak mojih Kobenterjevih, znan kot pisec ljudskih iger, predvsem, kot prvi, ki je Miklovo Zalo prepesnil za oder.

Kot vsi učenci in dijaki sem se veselil zadnjega šolskega dne pred poletnimi počitnicami. Jaz še posebej. Spričevala smo dobili opoldne, a že zvečer sem v Beogradu sedel na vlak, ki je peljal proti Ljubljani. Veseli pisk lokomotive, iskre v noči, zamolklo žebranje sopotnikov iz sosednjih kupejev, do jutra nekje pred Zidanim mostom, ko sem zaznal, da se približujem koncu potovanja. Ko pa je vlak zadrdral čez dvojni most (še danes točno ne vem, kje je to), sem začutil, da se bo treba dokončno prebuditi iz potovalnega spanca.

Ljubljana – epicenter mojih počitnic, tako tudi takrat – mislim, da leta šestinštiridesetega. S teto in stricem sem šel v Radovljico. A, žal, ne na počitnice. Pa tudi blizu hiše nismo šli, niti v tisti del kraja, od koder bi jo lahko videli. Šli smo na obisk k stricu Tonetu in teti Jelki, ki sta stanovala v šoli, toda glavni namen naše takratne poti je bila predstava Prodane neveste v amfiteatralnem travniku na obrobju Radovljice. To naj bi bil morebitni začetek opernega festivala in je sodilo v velik glasbeno odrski dogodek.

Vreme pa je bilo slabo. Nebo ni vedelo – ali naj vsuje dež, ali naj rosi, ali naj pusti oblake, ki so trdno mirovali. Vseeno pa smo se zbrali na kraju dogodka in čakali na napovedano uro, čeprav je vse kazalo, da predstave ne bo. Teta je med množico čakajočih izbrala kar tri najbolj žalostne in pesimistične obraze – to je bil stric Tone, ki naj bi s svojim oktetom pozdravil operne umetnike, jaz in gospod Otovic, ki se je v svoji poštarski pelerini premikal kot skrivnostni neznanec iz Verdijevih oper.

Počasi so se začeli zbirati glasbeniki, v prvo vrsto pa so pospremili mamo tedaj slovite primadone Valerije Heybalove, ki je pela naslovno vlogo.

Kar na lepem smo zaslišali dobrodošlico okteta strica Toneta, takoj zatem pa je zadonela uvertura k Prodani nevesti. Predstavo je vodil znameniti Mirko Polič. In začelo se je, navdušenje med občinstvom, navdušenje na odru. Med predstavo so se znani muzikusi pomikali po pobočju in iz različnih smeri spremljali predstavo. Preizkušajo akustiko, je ugotovila teta in me med njimi še posebej opozorila na mladega Sama Hubada. V režijo opernega finala se je vtkalo nebo: začele so padati prve kaplje kot znanilke dežja, ki je počakalo do zaključnega akorda. Tudi bučno razhajanje občinstva, tekanja med klopmi in po klopeh, padanja, trčenja, kričanja in smejanja, odpiranje redkih dežnikov in pokrivanja s plašči in suknjiči niso skalili vedrega razpoloženja. Pevci, glasbeniki z inštrumenti in občinstvo so s to zmešnjavo predstavi dodali le še svoj radoživi »bis«!

Strokovnjaki so si bili edini, da je akustika odlična in da so izpolnjeni vsi pogoji za snovanje opernega festivala. Ko je navdušenje splahnelo, od tresoče se gore ni ostala niti miš. Šušljalo se je, da je temu kriva »značilna slovenska foušija«! Zelena zavist. Kdo pa naj Radovljici opernega slavja ne bi privoščil, nisem zvedel nikoli. Bila so le natolcevanja …

Rad se ozrem v svojo preteklost, saj z radostjo oživljam spomine. Ko pa me pot zanese (bolj redko) v Radovljico, zaobidem hišo s fresko svetega Jurija na Kopališki. Za vsak primer …