Svet priteka v Cymru in Anglijo

Združenega kraljestva nisem načrtoval obiskati še lep čas: drži se ga sloves drage države in kulturno gledano ni preveč razburljiva, saj preko popularnih medijev ves čas prevzemamo njihov način življenja (enaka razloga veljata za ZDA).

V račun nisem vzel priložnosti, ki se je ponudila s tehnično prakso prek mednarodne organizacije IAESTE (International Association for the Exchange of Students for Technical Experience). V Sloveniji je prisotna že iz časov Jugoslavije, vendar slabo poznana, saj sem zanjo izvedel šele v zadnjem letu študija. Moja poletna baza je tako za deset tednov postal Oxford, ki je med vikendi služil kot odskočna deska za nova spoznanja o jugu največjega otoka Evrope.

Od Keltov do poplav

Mnogo je bilo zavojevalcev, katerih roke so segle prek te zemlje. Po Keltih so vkorakali legionarji, ki so ob umiku naredili prostor za Angle in Sakse. Z vzhoda so nato pripluli Vikingi in vzdržali vse do enajstega stoletja. Naslednji veliki vojskovodja, ki se je mudil tod, je bil Viljem Osvajalec. Vladarsko žezlo so si še naprej podajali plemiči z zelo različnim genskim ozadjem. Tudi podložniki so se priseljevali vštric z vladarji, tako da je mešanje kultur enakomerno vtkano v zgodovino Anglije.

V Yorku so se ustalili prav vsi našteti osvajalci. Poleg političnega razkazovanja mišic je bilo mesto vplivno za pokristjanjevanje otoka in bilo sprva celo najpomembnejše središče kristjanov, kar strumno opozarja največja srednjeveška katedrala v Angliji. Danes z rokami za glavo počiva na preteklih vzponih in padcih ter dnevno prebavlja trume turistov.

V nasprotju z Yorkom, ki daje vtis, da je zadovoljen z minulim vplivom na zgodovino in se ne peha več, je zahodno Manchester, čigar kariera na svetovnem odru se je začela v osemnajstem stoletju. Tam so patentirali parni stroj za predelavo bombaža in sprožili industrijsko revolucijo, ki je zaznamovala našo civilizacijo. V stotih letih se je število meščanov podvanajsterilo in dobički bombažne industrije so bili megalomanski. Ampak ne za delavce. Industrijski slum je bil leglo nesreč, neverjetno dolgih delovnih ur, otroškega dela … situacijo je strnil Mark Twain, rekoč: »Rad bi živel v Manchestru. Prehod med življenjem in smrtjo bi bil neopazen.«

Dodatno stoletje kasneje je mesto začelo klecati pred premočjo industrije iz ZDA ter se pred drugo svetovno vojno pogreznilo v globoko depresijo. Konec prejšnjega stoletja so se stvari spet obrnile navzgor. Danes bi težko našli modernejše mesto v državi. Skupaj z njegovo proti morju podaljšano roko Liverpoolom je močan pečat pustilo predvsem v britanski glasbi in dalo ime rock žanru madchester.

Pot iz in v Oxford sem kljub ovinku naredil prek Londona, saj so bile tja in nazaj grede sredi julija povezave motene zaradi obsežnih poplav. Z njimi so bili poplavljeni tudi vsi časopisi, saj naj bi v dveh dneh padlo za dva meseca dežja. S stanjem so se okoriščali prvaki opozicije (konzervativna stranka), ki so glasno kritizirali pozen odziv vlade na situacijo in očitno nepripravljenost.

Singularnost

Največje evropsko mesto je svetovna mešanica. Sloves bogate države, žlica Evropske unije, začinjeno z obiskovalci iz vsega sveta. Združeno kraljestvo ohranja s kolonializmom pridobljene povezave in nikjer ne kriči jasneje Commonwealth kot v Londonu, čeprav je splošna blaginja pritekala predvsem v državo gospodarico. Postavna Westminstrska palača in Big Ben sta primerno ozadje refrenu patriotske pesmi »Vladaj, Britanija! vladaj valovom: Britanci nikoli ne bodo sužnji«, ki je nastala v polpreteklosti.

Ljudje, posel, promet, službe in časovne cone gravitirajo v prestolnico. Če temu dodamo še igranje Združenega kraljestva na svetovni politični sceni, ni čudno, da je tako pogosto tarča terorističnih bomb.

Tudi o tovrstnih napadih v povezavi s prometno nesrečo princese Diane so že razglabljali v časopisju. Konec avgusta so zaradi okrogle dvajsete obletnice smrti pospešeno poročali o spominski slovesnosti in žalovanju kraljeve družine na čelu z njenim visočanstvom kraljico Elizabeto II.

Duh ansambla Sex Pistols, ki so v sedemdesetih prejšnjega stoletja prepevali, da kraljica ni človeško bitje, ostaja na londonskih ulicah. Na trgu Picadilly Circus se je skupina pankerjev z vso stereotipno opravo nastavljala kameram turistov, cena: 2 funta (3,2 evra). Če jih je kdo fotografiral brez plačila, so ga praviloma opazili in se za njim cockneyjevsko zadrli: "Oi! Oi!"

Streljaj proč se začenja Soho, kjer v družbi striptiz klubov cveti homoseksualna scena, mavrične zastave visijo vsepovsod, številni bari so bili na nedeljsko popoldne polni kot ulica pred njimi. Malce naprej na trgu Trafalgar Square so imeli hare krišnavci množično zborovanje, tako da je bila ploščad preplavljena s sariji in oranžnimi togami. Če temu dodamo še elektronsko zabavo sredi dneva na plaži ob Temzi kakšen drugi vikend, je jasno, kaj privlači Španko Itziar, da že drugo leto zapored opravlja prakso v londonski bolnišnici, in zakaj je Sheila svoj poletni odmor od študija na severovzhodu države preživela v metropoli: »Rada imam London. Vedno se nekaj dogaja. Vedno lahko najdeš kraj, kjer bo vse tako novo in tuje, čeprav si tu že dolgo časa.«

Cymru ne Wales

Po treh tednih so se v začetku avgusta vode končno umaknile v običajne meje. Peterica nas je najela avto in se napotila proti gorovju severnega Walesa. Za kratkočasenje med vožnjo je skrbel radio. Ko smo že izčrpno pretresli glasbeni izbor na angleških radijskih postajah, smo ujeli BBCymru, ki je vrtel countryju podobno godbo. Že nekaj časa se je na cestišču poleg opozorila »slow« pojavljala beseda »araf«, kar je dobilo povsem nove razsežnosti ob prvem komentarju moderatorke radijskega programa. Nihče ni razumel nič. S svojimi razpotegnjenimi h-ji in obilico l-jev se mi je valižanščina zdela še najbolj podobna nizozemščini. Imena mimobežnih krajev so bila vse bolj posrečene kombinacije dvojnih črk s pomanjkanjem samoglasnikov v slogu obcestne vasice Llangwm. Ko sem izvedel, da y in w stojita ob boku aeiou, se je situacija bistveno izboljšala.

Sever Walesa se ponaša z največjim odstotkom valižansko govorečih in narodna zavednost je dovolj visoka, da trgovine s spominki prodajajo skoraj izključno valižanske zastave in veliko majic s sloganom: »Nisem zgolj popoln/a. Sem iz Walesa.« Cardiff, prestolnica pred stoletji anektiranega Walesa oz. Cymruja po lokalno, je dom valižanskemu nacionalnemu zboru. Britanska vlada je lani sprejela zakon, ki je dal zeleno luč večji samoupravi v provinci.

Na pivo in cvrtje

Obala nasprotno od Cymruja je spet Anglija. Majhen, temen prostor, nizki stropi, drago toplo pivo, z mokro cunjo »pobrisane« mize – Simple Simon's v Canterburyju ima vse, kar je moč vzljubiti pri tipičnem angleškem pubu. Tradicijo neprestano negujejo od 14. stoletja, le glasba se je med obratovanjem verjetno spremenila. Danes hišna zasedba igra jazz in bobnar je naredil res opazen večer.

Pubi so priljubljeno zbirališče tudi v času kosila, ko med odmorom poleg piva postrežejo tudi z okrepčilom. Čeprav je bilo o tem že mnogo povedanega, roko na srce, vse okusne jedi v Angliji so uvožene. Kuhinja pusti pečat tudi najbolj vzdržljivim želodcem. Ob opevanem angleškem zajtrku, ki bi držal pokonci dva rudarja do večerje, saj vsebuje bogato porcijo ocvrte slanine, pečenega fižola in jajc, stojijo še ocvrta riba z ocvrtim krompirjem. Ker so sladkarije najcenejša hrana, so besede Marie, s katero sem se pogovarjal že pred odhodom, saj je s Škotske prišla na prakso v Slovenijo, delno upravičene: »Otroci pogosto za kosilo jedo ocvrte čokolade.« Ključna beseda je očitna in statistična posledica raziskave izpred šestih let je šestdeset odstotkov predebelih odraslih. Ob tamkajšnji hrani res spoznaš lastno kulinarično mojstrstvo. Ni čudno, da so največji hit restavracije z indijsko hrano, vendar je problem, zopet, zasoljena cena.

Celo leto pustne oprave

Slane kopeli so bile mogoče del rimskih toplic v Bathu. Izvrstno ohranjena kopališča moč črpajo iz naravno vročega (47 stopinj Celzija) vrelca. Svojo ohranjenost dolgujejo predvsem restavratorskem delu, saj so bile pred tem ves srednji vek puščene vnemar in jih je obiskal le kak gobavec, ki je nekje slišal, da je voda tam zdravilna.

Da je Bath blizu Walesa, postane očitno, ko vse več pubov opozarja na svoje široke zaslone, ki so optimalni za prenose ragbi tekem. Tudi Cardifski stadion bi neposvečeno oko hitro zamenjalo za nogometnega.

Prijetno presenečenje v valižanski prestolnici je bila zbirka slik dveh sester, ki sta poleg starejših klasikov lastili kakovostno bero impresionistov in post-impresionistov. Drag hobi sta financirali iz družinskega premoženja, saj je njun dedek, gospod Davies, pred dvema stoletjema storil industrializacijo dolinama Rhonnda v južnem Walesu: rudniki, železnica, pristanišča, gradbeno podjetje … Ena tistih zgodb, ko mladenič začne s krampom in lopato.

Zvečer smo šli na turo po klubih ob glavni ulici. Avtomobilski promet so zamenjale množice ljudi, vendar je spet prišel do izraza običaj, ki se bo zdel nenavaden slovenski mladini. Klube zapirajo med drugo in tretjo zjutraj, pube pa že med enajsto in polnočjo. To pomeni le premik začetka zabavanja na zgodnejšo uro. Ko smo tako ob desetih hodili proti centru, smo padli prav v vrhunec. Sem in tja je mimo nas šla skupina medicinskih sester, kavboj, banana ali karta iz Alice v čudežni deželi. Maškare kadarkoli med letom so baje del rutine, saj se ljudje pogosto na tak način odločijo praznovati rojstni dan ali preživeti fantovščino oz. dekliščino.

Trenutno vzhodna Evropa

Na povsem drugačen način svoja življenja preživljajo učenjaki v Cambridgeu. Univerza sestavlja večji del starega mestnega jedra, saj je mesto zraslo okrog zgradb, kjer se kopiči znanje. Prvotno je bilo mišljeno, da bodo učitelji in učenci živeli na tem kraju v samostanu podobni skupnosti. Glede na dogodke v Oxfordu, ki so pripeljali do ustanovitve univerze v Cambridgeu, odločitev o tovrstni izoliranosti ni tako napak.

Teklo je dvanajsto stoletje, ko je v Oxford začelo prihajati večje število znanja željnih posameznikov. Meščani niso bili naklonjeni prišlekom in barski pretepi so bili stalnica. Napetost je rasla, dokler se ni ob dveh priložnostih prelevila v pravcate nemire. Takrat so učenjaki pobrali šila in kopita ter ustanovili univerzi v Cambridgeu in Stamfordu. V Oxfordu so se nesoglasja od zadnjega nemira kopičila še dodatne četrt stoletja, preden so ponovno vzbrstela zatirana čustva. V dveh dneh je bilo ubitih več kot devetdeset ljudi – večina na strani učenjakov. Kralj je nasilje zadušil z vojsko in na koncu univerzi podelil nadzor nad mestom.

Širši jedri obeh univerzitetnih središč se uspešno upirata moderni gradnji, ohranjata pridih starega in kar kličeta asociacije o ljudeh, ki so se gibali med temi zgradbami, recimo Lewis Caroll z Alico v čudežni deželi. Oxfordske točilnice se rade pohvalijo s svojimi slavnimi strankami, kot so bili Inklingi, neformalna literarna skupina, katere najvidnejši član je zadnja leta J. R. R. Tolkien, avtor Gospodarja prstanov.

Zanimivo simbolno integracijo med domačine sem doživel ob koncu. Vikend pred odhodom me je obiskal Mitja, ki je takisto prišel v Anglijo na prakso. V petek zvečer sva po slovensko klepetala pri spomeniku ter se zapletla v pogovor z najstnico Jenny. Ker je bilo očitno, da sva tujca, je pogovor skrenil v to smer in čez nekaj časa naju vprašala: »Delata tukaj?« Na pritrdilni odgovor se je odzvala: »Potem vaju sprejemam.« Priključitev novih članic Evropski uniji je še povečala pritok ljudi v državo. Prebivalci Združenega kraljestva so v splošnem razumevajoči do prišlekov. Kdor dela in plačuje davke, je dobrodošel. Mešanje kultur se tako nadaljuje in ohranja stalnico otoške zgodovine.