Družbene travme in posledice

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 15. oktober 2023 / 13:09

V obdobju po drugi svetovni vojni je človeštvo pridobilo veliko pravic, ki olajšujejo življenje mnogim – zatiranim manjšim narodom, zatiranim in ponižanim ženskam, pretepenim otrokom in skupinam, ki jih so jih družbe odrivale od sebe. Danes se borimo, da je glas malega naroda slišan, če že ne upoštevan, prizadevamo si za enakopravnost spolov, prepovedano je pretepanje otrok, spolno nasilje je nesprejemljivo, istospolnikom počasi dovolimo živeti brez obsojanja. Kjer je prisotno človekovo trpljenje, je prav, da si demokratične družbe prizadevajo uveljaviti človekove pravice. Videti je, da se zakonodajalci trudijo pomagati žrtvam.

Še vedno pa ostaja ogromno krivic, ki se dogajajo na več nivojih (družba, skupine, posamezniki). In zdi se, da se svet kljub temu vrti kar naprej. Kot da se ni nič zgodilo. Zelo me je pretresla vsebina filma Verschwinden/Izginjanje. Opisuje trpljenje koroških Slovencev. Ob vsej zakonodaji preprosto izginjajo. Vedno manj jih je. Žal ta primer ni osamljen – genocid Armencev, ki še vedno ni priznan s strani rabljev, genocid Bošnjakov v Srebrenici, ki še vedno ni priznan s strani rabljev, naši povojni poboji, ki še vedno nimajo enotnega epiloga, trpljenje afriških narodov zaradi zahodnih kolonialistov, kulturna revolucija na Kitajskem, eksodus italijanskega prebivalstva iz Istre, fašistični, nacistični in komunistični teror nad našim narodom … Ob takšnih družbenih pogromih se zgodita dve stvari. Prvič – povzročeno je ogromno človeškega trpljenja. Drugič – rablji zelo pogosto dobijo ali imajo že prej ekonomsko, politično in medijsko moč. Dogodki se potisnejo v stran, rablji ne odgovarjajo za svoja dejanja, o preteklosti se nočemo pogovarjati in se delamo, kot da se ni nič zgodilo.

Vedno pa je ogromno človeškega trpljenja. Ima to lastnost, da ne izgine samo od sebe. Ko je to trpljenje ustvarjeno, samo od sebe ne izgine. Takšen je zakon narave. Človek se lahko pretvarja, da se ni nič zgodilo, vendar narava ve, da je bilo ustvarjeno veliko trpljenje, človeštvo je bilo izigrano. Iz česa je sestavljeno to trpljenje: strahovi za preživetje, strah za svojce, strah, da nas bodo spet odpeljali, strah pred mučenjem, smrtna groza, da se življenje tako konča … kasneje pridejo še jeza in žalost, o kateri se ne sme govoriti. In krivda, ki jo nosijo preživeli. Enako ali celo še hujše doživljajo rablji teh dejanj. Materialne ugodnosti, s katerimi so nagrajeni, ne morejo utišati njihove bolečine ubijalske krivde in kriminalnega sramu. Trpita tako žrtev kot rabelj. In to trpljenje živi v posamezniku (ne glede na to, ali je bil žrtev ali rabelj) in v narodu naprej. Nima časa. Poraja le jezo in sovraštvo drug proti drugemu. Dokler »človečki« ne odrastejo in rečejo stop (svojemu) trpljenju.