Reci mi kar Ana

Nasilje je bilo del mojega življenja

Aleks je bil tiste sorte moški, ki je lahko brez slabe vesti živel na račun ženske. Ana je delala v treh izmenah, vmes še marsikaj drugega, da je zaslužila vsaj približno dovolj - zanj in zase. Velikokrat predvsem zanj. Kajti kmalu je spoznala, da denar ne izpuhti kar tako v zrak.

»Imela sva star pralni stroj, ki je komaj še zmogel opravljati svojo funkcijo. Cev, ki je odvajala vodo, se je velikokrat staknila. Nekoč, ko sem prišla v klet, je voda tekla na vse strani. Ko sem se lotila dela, da bi jo ustavila, izza zadnje strani pralnega stroja, pade pločevinasta škatla od piškotov. Povsem spontano jo, potem ko vse počistim, odprem, in vsebina me je spravila v zadrego. V njej sta bili dve igli in še nekaj stvari, za katere sploh nisem vedela, čemu služijo.

Brez zlih misli zvečer pobaram Aleksa, če kaj ve o tej škatli. Ob mojih besedah se zdrzne, plane name in me začne pretepati, češ da vohunim za njim. Toliko časa me je tepel, da sem obležala v krvi, kajti z glavo mi je butal ob tla in skakal po meni. V nezavesti so me našli njegovi prijatelji, on pa je ta čas mirno spal na kavču … Bila sem mesec dni v bolnišnici, popolnoma na tleh, brez volje, na srečo vsaj na samomor nisem nikoli mislila. Tako globoko še nisem padla,« je pripovedovala Ana.

Med najinim pogovorom je dež vztrajno padal in hlad se je zažiral v kožo, toda nobena od naju se ni menila za to.

Ana je potem opisala trenutke, ko ji je Aleks povedal, da je narkoman, da brez tega ne more, da se že dolgo drogira in da je ne želi izgubiti.

»Mislila sem, da mi je to rekel zato, ker me ljubi, taka tepka sem bila! Danes, ko brskam po preteklosti, se zavedam, da je v meni videl le kuro, ki nese zlata jajca, da njemu ni bilo treba delati. Veliko se je družil z nekimi cigani, skupaj so švercali, preprodajali robo. Sploh so bili čudna druščina. Ali pa sem bila čudna jaz, ki sem bila, kljub udarcem, še zmeraj slepo zaljubljena vanj?«

Žal je potem Ana še zanosila. Bila je še mlada, imela je kakšen mesec več kot 18 let. Po svoje je bila srečna, saj je upala, da bo otrok njenega Aleksa streznil in da bo začel drugače, bolj zrelo, gledati na življenje. Med nosečnostjo je imela veliko težav zaradi krvnega tlaka, toda v bojazni, da bi bil lahko Aleks nanjo jezen, si ni drznila ostati niti en sam samcat dan na bolniški. Nosečnost je skrivala toliko časa, dokler se je dalo, kajti le na tak način je lahko delala tudi ponoči, kar ji je prinašalo nekaj več denarja.

»Še zmeraj sem morala vsega dati Aleksu. Obljubljal mi je, da bo sam nakupil vse potrebno za otroka, vendar se to ni zgodilo. Porod me je presenetil, in ko so me iz službe odpeljali v porodnišnico, nisem imela niti enega kosa perila za punčko, ki se je po dolgih in mučnih urah rodila. Na srečo sta mi priskočili na pomoč dve medicinski sestri, ena je bila moja sestrična, ki sta vedeli, v kakšnih razmerah živim. Pri Karitas sta našli nekaj najbolj nujnih stvari, da sem lahko punčko odnesla domov,« trpko razlaga Ana in si, sem in tja, grize ustnice.

Aleks jo je pričakal ves divji. Normalno, saj je vedel, da mu je vsaj za nekaj časa usahnil bogat vir denarja, kajti toliko pa je bil pri pameti, da mu je bilo jasno, da Ana kar čez noč ne bo mogla oditi nazaj v službo. Bil je siten, nergav, nasilen, glasen, loputal je z vrati in nekaj časa stresal jezo na predmete, ki sta jih imela v bornem stanovanju. Punčke ni hotel niti pogledati, saj se mu je zdelo, da je neki nebodigatreba, ki ga bo prikrajšal za marsikaj.

Bil je tudi besen, ker mu Ana ni mogla nuditi spolnih užitkov, kadar mu je to padlo na pamet.

»Potem pa se je zgodilo, da je nekoč pripeljal mlado dekle. Ne vem, ali ji je bilo že petnajst let. Po porodu sem dolgo časa ležala, ker sem bila telesno zelo izčrpana in sem bolj malo hodila po stanovanju. Nekoč pa le vstanem, ker so me začeli motiti glasovi, ki so prihajali iz kuhinje. Za mizo sem zagledala to ubogo dekle, Aleks in njegovi prijatelji pa so se režali na vsa usta, ko so ji, zdaj eden, zdaj drug, v kozarec dolivali pijačo.

Ko me je Aleks zagledal, me je grobo porinil in ker nisem hotela oditi, me je prijel za lase in me odvlekel v spalnico. S pasom od jutranje halje me je privezal za posteljo in ko sem ga lepo prosila, naj me pusti pri miru, da bom lahko nahranila punčko, mi je zabrusil, da bo otrok eno noč že zdržal brez hrane. Tako sem tisto dolgo noč poslušala otrokovo jokanje in tiste čudne glasove iz kuhinje, ko sem še kako dobro vedela, kaj se tam dogaja … Pa mi še ni bilo dovolj, še sem vztrajala …«