Samo šla sva s tokom in srečevala ljudi

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 12. september 2022 / 22:17

Reke bodo tekle še dolgo po tem, ko nas ne bo več. Reke združujejo ljudi bolj kot katerekoli zastave, navade ali krvna sorodstva, so prepričani ustvarjalci dokumentarnega filma z enostavnim naslovom Sava.

»S tem filmom sem želel pokazati, kako najdaljša reka v nekdanji Jugoslaviji združuje ljudi tudi po spremembi meja,« je sporočilo filma z enostavnim naslovom Sava povzel njegov avtor, britanski režiser Matthew Somerville.

Film je nastajal kar osem let, toliko časa so namreč potrebovali trije ustvarjalci, ob Somervilllu še scenarist in snemalec Dan McCrum ter montažer Goran Atanasov, da so oblikovali zgodbo reke Save, ki so jo uporabili kot vodilo za raziskovanje regije z nepristranskim, refleksivnim pa tudi humornim pristopom.

Pripovedovalka zgodbe o Savi je zvezda nekdanje jugoslovanske filmografije, lani preminula hrvaška igralka Mia Furlan.

Pogled, usmerjen v tisto, kar zbližuje, ne ločuje

»Prvič sem potoval skozi Slovenijo, ko sem se vračal iz Dalmacije, tako kot mnogo drugih. Ko sem se vrnil domov, sem si regijo natančneje ogledal, na zemljevidu takoj opazil Savo in si zaželel, da bi izvedel kaj več o štirih deželah, ki jih povezuje,« je povedal scenarist in snemalec Dan McCrum.

»Izkušnja, ki sem jo doživel, je bila seveda popolnoma drugačna od vsega, kar sem izvedel v šoli in v medijih ... saj veste, bil sem star pet, šest let, ko sem po televiziji lahko videl konflikte, vojno, nasilje ... in tudi več kot desetletje in pol kasneje, ko sem se vračal s potovanj po Bosni, Hercegovini, Srbiji, so ljudje doma v povezavi s temi kraji še vedno imeli v glavi predvsem predstave o vojni. Ne nazadnje je bila prav vojna tema, s katero se je ukvarjala tudi večina filmarjev: kaj se je dogajalo, kdo je bil kriv in zakaj ... Sam sem želel obrniti fokus: kot nekdo, ki prihaja od zunaj, sem pogled usmeril v to, kar nas zbližuje – in voda je prav gotovo tisto, kar nas povezuje, po vsem svetu.«

Že prvič sta takrat 23-letni McCrum in dve leti starejši Somerville šest tednov preživela v pogovorih z ljudmi, ki živijo ob Savi. »Samo šla sva s tokom in srečevala ljudi. Ko sva se vrnila domov, sva brala, raziskovala, se pogovarjala ... In se nato vračala, vsako poletje, šest let zapored, dokler nisva začutila, da imava nekaj, o čemer lahko pripovedujva naprej.«

Zgodba za tiste od daleč in te od blizu

Komu? »Tako kot vsak film, ki ga naredim, sem tudi tega delal za ljudi, s katerimi živim, pa tudi za ljudi, ki so v filmu. In če nagovarja oboje, je to tisto, sem dosegel tisto, kar sem želel: ljudem, s katerimi sem odraščal, povedati drugačno zgodbo ter ljudi v filmu predstaviti na pošten, iskren način,« pravi McCrum.

»Sava je priča človeške zgodovine, povezava med Vzhodom in Zahodom, ločnica med velikimi imperiji in rdeča nit med narodi. Na skoraj tisoč kilometrov dolgi poti navzdol se pogovarja s svojimi ljudmi, ki si delijo spomine, sanje in vizijo prihodnosti,« je to, kako vidi reko, ki je bila nekoč najdaljša reka nekdanje Jugoslavije, pojasnil Somerville.

»Moja reka«

»Vsak, ki živi ob Savi, meni, da je to »njegova« reka. Iskreno. Tako iskreno sva te ljudi tudi želela predstaviti v filmu,« še dodaja, zadovoljen, da se zdaj s filmom vračata v kraje, kjer je bil posnet. Predvajali ga bodo v kavarnah, muzejih, vaških hišah in mestnih kinematografih ter skupnostim ob Savi omogočili, da vidijo in razmišljajo o svoji reki kot celoti, ne le o svojem mikrokozmosu, še pravi.

Film si je sicer že lani lahko ogledalo občinstvo v Ljubljani in Mariboru, dobro je bil sprejet na filmskih festivalih v regiji, predvajan je bil na Sarajevskem filmskem festivalu in Beldocsu ter prejel številne nagrade. Dosegel je celo občinstvo v Argentini, ZDA in Egiptu.

V teh dneh pa torej potuje po Sloveniji, Hrvaški, Bosni in Hercegovini ter Srbiji; po 16 mestih na bregovih Save, kjer je bil posnet. Prva projekcija je bila pretekli petek v Kranjski Gori, dan za tem pa v dvorani Kolpern na Jesenicah.