Uvod in otroštvo, 1. del

Janez Kunšič (1919–1994) iz Krnice, njegova družina je najprej živela v Bohinjski Bistrici in nato v Zasipu, je spomine napisal v začetku osemdesetih let, ko je kupil pisalni stroj. Spomine je posvetil svoji hčerki Mariji Jamnik, ki živi v Žabnici.

Kot otrok sem nekoč med starimi papirji našel karto (razglednico), ki jo je moj rajni oče pisal z bojišča prve svetovne vojne. Spominjam se, da je slika predstavljala avstrijskega vojaka na straži v strelskem jarku, na drugi polovici pa mašnika pred oltarjem. Zraven je bilo v verzih tiskano: »Eno mašo bom plačala, da se bo za sina brala. Mašnik bode mašo bral, ko bo sin na straži stal.« Bolj kot slika pa mi je bilo zanimivo tisto, kar je bilo pisano na drugi strani z očetovo roko. Da je zdrav, da na dopust še ne more upati, pa še kratke vesti o nekaterih poznanih, s katerimi so bili skupaj. Prav lahko si predstavljam, kaj je ta kartica pomenila dekletu – moji mami, pa tudi vsem drugim, ki so v tistih strašnih dneh trepetali za življenje dragih v vojni vihri daleč od doma. Kako zelo mi je žal, da se je pozneje tista kartica izgubila. Ob spominu nanjo pa sem se zamislil … Tudi sam sem že marsikaj doživel. Čeprav je od doživetij minulo že veliko let, so mi vsaj v glavnem še vedno ostali v spominu. Marsikaj, posebno iz vojnih dni, pa sem tudi sproti zapisal in bom mogel sedaj samo prepisati. Sedaj, po tolikih letih, se mi zdi, da na mnoge stvari lahko gledam še popolnejše, da je ocena teh bolj jasna in bolj zrela. Ob podoživljanju prigod iz mojega življenja pa se mi je utrnila še ena misel. Morda bo komu od mojih kdaj zanimivo tisto, kar je njihov oče doživljal v časih, ki so minili, ki jih ti ne pomnijo, pa so bili tako drugačni od teh, ki jih doživljamo sedaj. Morda se bo bralcu to ali ono zdelo nemogoče, neresnično … Pa se mi zato zdi potrebno, da že na začetku poudarim, da nič v tem pisanju ne bo izmišljeno. Vse napisano so resnična dejstva, ljudem tistega časa razumljiva in tudi več ali manj znana. Če je morda kje drugje karkoli pisano, predavano ali prikazano drugače, je to zaradi določenih idejnih ali drugačnih namenov in hotenj. Morda se bo v to branje kdo tudi resno zamislil in se iz tega celo kaj naučil …

Dragi hčerki Mariji v spomin, ata

Otroštvo

Kmalu po končani prvi svetovni vojni, proti koncu leta 1919 sem privekal na svet kot prvorojenec. Starša nista bila več ravno mlada. V tistih časih se namreč ljudem v zakonski jarem ni tako mudilo … Nekatere stvari so mi ostale v spominu prav iz prvih življenjskih let. Morda jih je vredno rešiti pozabe? Čeprav fantek, nisem nosil hlač, ampak krilce. To je bilo vsepovsod splošna praksa. Sicer ne vem, ali je bilo temu vzrok cenejše oblačilo ali pa praktična prednost zaradi tega, da se nič tistega, kar takim rado uhaja, ni nabiralo v hlačkah … Pred našo hišo je izviral studenec in po lesenem žlebu je voda iztekala v škaf ali v korito. Komaj sem znal sam hoditi, že sem čofotal po tej vodi, ki je bila kar strupeno mrzla. Pa me nič ni zeblo, čeprav sem bil ves moker in mi je iz nosa polzelo celo čez usta in brado. Tisto sem kdaj obrisal z rokavom, ki je zato na prizadetem mestu otrdel in se kar svetil v soncu. Kadar sem bil le preveč umazan, spredaj ali zadaj, so me dvignili pod tisti curek in nosek, roke ali ritka so bili vsaj za nekaj časa spet lepi čisti. Če sem se ob tem na vsa usta drl, to pač ni nikogar motilo. Taka »knajpanja« je največkrat opravljala stara mama, ker je moja mama imela polne roke dela v kuhinji, hlevu, na polju in vrtu. Danes vem, da mi to škodilo ni! Za hišo je tekel potok. V normalnih pogojih je bila voda čisto plitva. Komaj je pomladi v senci pobralo sneg, že smo vaška otročad bosi čofotali po grabnu. Po cvetni nedelji ali vsaj po veliki noči, ko je voda že bila »žegnana« pa so vanjo že upali tudi tisti, ki so sicer veljali za »crklivčke«. Graben je bil tudi vaško smetišče. Otroci smo tam našli marsikaj zanimivega, kot npr. košček barvnega stekla, svetleče gumbe, različne škatlice itd. Razbito steklo je kdaj tudi komu na nogi zarezalo globoko rano. Potem je pač bilo malo joka, toda arnika je opravila svoje in drugi dan je navadno družba že spet bila popolna. Kadar pa je več dni zapored deževalo, je potok zelo narasel in je odraslim vzbujal spoštovanje, otrokom pa strah. Ob takih prilikah je voda graben pomila, smeti pa odnesla nekam proti Črnemu morju … Kajpak smo kdaj okusili tudi, kako »šiba mašo poje«. To je bilo po naši presoji seveda največkrat po krivici – nezasluženo. V tem sem že malo odrastel, dobil prvega in drugega bratca. Seveda se je tema godilo približno tako kot meni. Le prepočasi sta odraščala in predolgo je trajalo, da sta se mogla pridružiti mojim pustolovščinam zunaj doma. Prvo, česar se spominjam, je bila dirka okrog Krnice, ko sem vprežen v koreto s pletenim košem oba naložil v koš. Potem so se pridružili še sosedovi s podobnimi vpregami in vas je doživljala pravcato divjo jago. Če sem v grabnu kdaj opazil kakšno ribo, je ta navadno končala v ponvi na našem ognjišču. Kuhar sem bil v takih primerih kar sam.

(Se nadaljuje)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Izleti GG / sreda, 3. julij 2019 / 13:31

Od Kandinskega do Botera

Ljubitelji umetnosti ta čas v Benetke najbrž potujejo predvsem zaradi 58. Beneškega bienala, ki so ga odprli sredi maja in bo na ogled do konca novembra. Seveda pa je starodavno mesto na kolih, ki...

Objavljeno na isti dan


GG Plus / petek, 26. januar 2007 / 06:00

Teroristični napad na kulturno dediščino?

V noči s sobote na nedeljo je zagorelo v salonu Lazarinijevega gradu v Valburgi pri Smledniku. Požar je uničil dragoceno pohištvo v salonu, freske v viteški dvorani in nekaj stolov KUD Smlednik, ki je...

GG Plus / petek, 26. januar 2007 / 06:00

Sedmica: Komu verjeti

V slovenskem javnem življenju vlada anarhija; namesto da odnosi temeljijo na argumentih, temeljijo na govoricah in fantomskih dokumentih. Šolski primer teh podalpskih razmer je vprašanje...

GG Plus / petek, 26. januar 2007 / 06:00

Včasih je ravno obratno

Vsi so se norčevali iz mojega šepanja

GG Plus / petek, 26. januar 2007 / 06:00

Med sosedi 22

Slovenci na Koroškem na poseben način ohranjajo spomin na pomembnega rojaka dr. Joška Tischlerja, ustanovitelja Narodnega sveta koroških Slovencev in Slovenske prosvetne zveze, po...

GG Plus / petek, 26. januar 2007 / 06:00

Iz starih časov: Teritev

V našem opisovanju preje smo prišli do teritve, opravila, »pri katerem iz godnih, posušenih lanenih ali konopljinih stebel s trlico izločijo vlakna, tj. predivo«. Tako to opravilo oprede...