Iz starih časov: Teritev

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 26. januar 2007 / 05:00

V našem opisovanju preje smo prišli do teritve, opravila, »pri katerem iz godnih, posušenih lanenih ali konopljinih stebel s trlico izločijo vlakna, tj. predivo«. Tako to opravilo opredeli Slovenski etnološki leksikon, mi pa se bomo tudi v nadaljevanju oprli na pisanje Manice Koman. Ko so zreli lan poruvali, so najprej obtrgali glavice s semeni (»refljanje«), preji pa so bila namenjena slamnata stebla, ki so pri tem ostala. »Slamo razgrnejo po travniku ter jo puste tam kake tri tedne, tako da jo že trava prerašča. Razgrnjeno slamo mora dež vsaj trikrat premočiti. Potem pridejo ženske in slamo, ali pravzaprav lan, pobirajo (lan vzdigujejo). Moški pa hodijo za njimi in ga povezujejo v zelo velike snope ali otepe. Vse to se mora vršiti ob solncu, ko je lan popolnoma suh. Otepe izvozijo na suh prostor, kjer ostanejo do časa, da prično 'treti'. Trenje lanu se prične po ajdovi žetvi, ko je več časa na razpolago. Za terišče je nalašč za to pripravljen prostor, ki je opremljen s sušilnico. V sušilnici je namreč postavljena posebna peč za sušenje lanu. Moški skrbe, da se lan sproti dobro suši, ženske ga pa tarejo z velikimi škarjami, podobnimi slamorezni kosi. Terišča so navadno postavljena izven stanovališča, ker je nevarnost, da se pri kurjavi zanese kaka iskra med suho slamo in lahko nastane ogenj. Pripetilo se je že marsikomu, da mu je vsled premale pažnje zgorel ves lan in je ogenj prešel celo na gospodarsko poslopje.«

In kdo so bile terice, glavne akterke teritve? »Terice običajno niso domače, nego najete ženske. Treti pričnejo v zgodnjih jutranjih urah, včasih celo o polnoči in končajo tudi pozno zvečer. Ker je delo naporno in imajo poleg tega tudi zelo malo spanja, jim je seveda treba nekoliko boljše postrežbe, da ne omagajo. Pa saj to gospodinje prav rade oskrbe, zlasti še, ako je pridelek lanu bogat in je upati lepih denarcev. Za terice pečejo vedno boljši soržični kruh (pol pšenice, pol rži). Tudi ostala hrana je boljša in obilnejša. Ob koncu pride cvrtje na mizo.« (Iz teh dejstev izvirajo tudi znani Vodnikovi verzi, ki smo jih že navedli.) Terice so torej dobro jedle in naposled dobile še primerno plačilo. »Dnevne plače je imela terica nekdaj pet krajcarjev in en funt prediva. Dandanes je ta plača v toliko preurejena, da odgovarja sedanjim razmeram.« »Dandanes« je bilo leta 1928, prav dandanes pa teritve itak več ni zato tudi vprašanja ne, kolikšno bi bilo zdaj plačilo teric.

»Ko je trenje gotovo, se začne predivo 'zmikati' na za to pripravljenih grabljicah, ki so narejene iz deske, v kateri so nabiti žeblji tako, da špice molijo kvišku. Predivo primejo trdo v roke in ga drgnejo po teh špicah. Kar ostane v roki, to je daljše predivo. Kar pa izpulijo grablje – to so krajši konci – je pa hodnično predivo. Iz pražnjega prediva izdelujejo finejše, iz hodničnega pa bolj grobo platno.« Ko je vse to opravljeno, se lahko začne prava preja. »Sedaj pa pridejo na vrsto kolovrati, ki pod rokami spretnih predic pretvarjajo povesma v 'štrene' …« O tem pa še naslednjič.