Sedmica: Komu verjeti

V slovenskem javnem življenju vlada anarhija; namesto da odnosi temeljijo na argumentih, temeljijo na govoricah in fantomskih dokumentih. Šolski primer teh podalpskih razmer je vprašanje poslanca Mira Petka na zaslišanju nekdanjega predsednika države: Komu verjeti? Milanu Kučanu ali koprskemu županu Borisu Popoviču? V demokraciji, gospod poslanec, se verjame dokumentom oziroma dokazom, vse drugo je mešanje megle in zapravljanje časa, da ne rečem smešenje oblasti, h kateri je, kajpada, treba šteti tudi opozicijo.

Enako »odštekano«, kot vprašanje pozicijskega poslanca in nekdanjega novinarja, komu verjeti, je vztrajanje opozicije (in njim naklonjenih medijev) na prepričanju, da je z nakupom oklepnikov s strani obrambnega ministrstva nekaj hudo narobe. Čeprav je obrambni minister Karl Erjavec članom državnozborskega odbora za obrambo omogočil vpogled v razpisno in ponudbeno dokumentacijo ter v pogodbo o nakupu oklepnikov (kar se mi zdi tudi edino pravilno), da sta se torej poslanca Tone Anderlič in Avrelijo Jurij na lastne oči in na temelju izvirnih dokumentov prepričala, da obrambni minister ne zavaja javnosti, gospoda še naprej fantazirata. Samo predmet fantazije je drug; medtem ko je opozicija obrambnemu ministru do srede očitala, da je o nakupu oklepnikov lagal, mu zdaj očita, da ne zna pojasniti, koliko bo stala nadgradnja (dodatnih) petindvajset oklepnikov. Kar pomeni, da od obrambnega ministra po novem zahtevajo jasnovidnost.

S fantomskim dokumentom maha v državnem zboru tudi poslanec Zmago Jelinčič in trdi, da je Banka Slovenije Evropski centralni banki poslala strogo zaupne dokumente s skrajno negativnimi izsledki o prihodnosti slovenskih gospodarskih in finančnih gibanj. Ker ni spornega dokumenta nihče videl, je skrajno neresno okrog njega zganjati cirkus. Še bolj neresno pa je na podlagi fantomskega dokumenta Mitji Gaspariju, ki ga je predsednik države dr. Janez Drnovšek predlagal za guvernerja Banke Slovenije v prihodnjih šestih letih, odreči podporo.

Sicer pa je Jelinčičev »dokument« sporen do te mere, da se ne ve niti to, koga pravzaprav obremenjuje? Mitjo Gasparija, aktualnega guvernerja Banke Slovenije, ali dr. Andreja Bajuka, aktualnega finančnega ministra. Analitične ocene Banke Slovenija naj bi se namreč bistveno razlikovale od pričakovanj oziroma napovedi ministrstva za finance. Tako naj bi eden od zadnjih dokumentov Banke Slovenije napovedal zlom slovenskega finančnega sistema najpozneje leta 2010, s čimer naj bi Slovenija Evropski zvezi povzročila gromozansko škodo. Če bi do tega v resnici prišlo, pa (formalne) odgovornosti ne bi nosil guverner Banke Slovenija Mitja Gaspari, pač pa finančni minister dr. Andrej Bajuk, ki ga je, mimogrede, konec leta 2005 angleška revija The Banker razglasila za evropskega finančnega ministra leta, lani pa mu je bruseljski tednik European Voice podelil nagrado dosežkar leta. Povedano drugače, sumim, da fantomski Jelinčičev dokument sploh ni naperjen proti Mitju Gaspariju, pač pa proti Andreju Bajuku.

Sploh pa, ni bistvo v tem, kdo bo prihodnji guverner Banke Slovenije, ampak, kdo bo v prihodnjih šestih letih član Evropske centralne banke. Vsekakor ima dr. Andrej Bajuk za to mesto svoje kandidate.