Ni se nam več treba boriti golih rok

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 22. februar 2008 / 06:00

Obrambni minister Karl Erjavec te dni v okviru predsedovanja Slovenije Evropski uniji na Brdu gosti kolege ministre evropskih držav.

Kot edini minister, ki prihaja z Gorenjskega, pričakuje, da bo dogodek poleg dogovorov z obrambnega področja pripomogel tudi k promociji Slovenije in tudi Gorenjske. Pred srečanjem na Brdu smo se z njim pogovarjali tudi o drugih vprašanjih obrambe in politike v Sloveniji.

Konec tedna v okviru predsedovanja EU na Brdu gostite neformalno srečanje ministrov za obrambo. Kaj bo predmet pogovorov?

»Na Brdu gostimo evropske obrambne ministre. Smo prva nova članica, ki predseduje svetu Evrope, kar je velika priložnost in hkrati velika odgovornost. Prihaja več kot tristo delegatov, tako da bo imelo srečanje tudi druge učinke za promocijo Slovenije in tudi naše Gorenjske. Glavne teme tega srečanja bodo Zahodni Balkan, Afrika, razvoj vojaških zmogljivosti Evropske unije, evropska obrambna agencija in strateško partnerstvo.«

Se boste na srečanju ministrov lotili tudi vprašanja Kosova?

»Gotovo bo tekla tudi razprava v zvezi s Kosovom. Toda tam zaenkrat ni neke vojaške misije EU, bo pa tam v kratkem lansirana pod imenom EU-LEX, v okviru katere bo na Kosovo prišlo okoli dva tisoč policistov, sodnikov, tožilcev, ki bodo pomagali vzpostaviti potrebne institucije. Bo pa razprava na Brdu verjetno šla v smeri, da je zelo pomembno, da je Evropska unija enotna pri vprašanjih, povezanih s Kosovom. Je pa to bolj stvar zunanjih ministrov, ki so ta teden zasedali v Bruslju.«

Tudi Slovenska vojska ima svoje pripadnike na Kosovu. Se njihove naloge po razglasitvi neodvisnosti Kosova kaj spreminjajo?

»Na Kosovu imamo na današnji dan 165 pripadnikov slovenske vojske, s 1. marcem pa bomo imeli tam nov kontingent s 350 pripadniki. Ta rotacija poteka, a zaradi razglasitve neodvisnosti Kosova in zaradi situacije, ki je s tem nastala, ne moti nalog, ki jih mora Slovenska vojska izvajati na zahodnem delu Kosova, v sektorju Peč. Na sektorju, kjer deluje Slovenska vojska, ni nobenih posebnosti, je sicer pripravljena, ni pa pričakovati kakšnih posebnih incidentov. Na tem območju je le nekaj majhnih srbskih enklav in ni računati s kakšno eskalacijo nasilja. Tudi sicer ne pričakujem, da bi se na Kosovu nasilje stopnjevalo do te mere, da bi prišlo do vojne, saj ima tam KFOR trenutno 16 tisoč vojakov, ki zagotavljajo mir in stabilnost. Naloge naših vojakov pa ostajajo take, kot so bile do sedaj, to pa je zagotavljanje miru. Lahko rečem, da redno spremljam dogajanja, in ta čas ni nobene posebnosti.«

Na katerih misijah še imamo slovenske vojake?

»Slovenska vojska sodeluje še na misijah, ki jih pripravlja zveza NATO, in sicer na podlagi resolucije Varnostnega sveta. Tako imamo v zahodnem delu Afganistana trenutno šestinšestdeset pripadnikov Slovenske vojske. Kot veste, sem prejel pismo ameriškega obrambnega ministra, ki je izrazil pričakovanje, da bomo tam povečali število pripadnikov. To sem odklonil, zlasti zato, ker Slovenija glede na svojo prisotnost na misijah več kot korektno izvršuje svoje obveznosti. Celo več, na neformalnem zasedanju obrambnih ministrov prejšnji teden v Litvi sem opozoril obrambnega ministra Afganistana, naj njegova vlada spoštuje človekove pravice (zlasti v luči smrtne obsodbe študenta novinarstva), in sem rekel, da bo v tem primeru javna podpora misijam v državah, ki prispevajo vojake, padla. Minister je obljubil, da bo vlada še enkrat proučila ta primer in da je zelo dobro razumel sporočilo na tem neformalnem srečanju ministrov zveze NATO. V Iraku imamo dva inštruktorja, gre za misijo NATA usposabljanja iraških varnostnih sil. Menim, da na vseh kriznih področjih dolgotrajni mir lahko zagotovi samo lastna armada, kar velja tako za Irak kot za Afganistan. Tam smo imeli januarja donacijo za opremo afganistanske vojne, naši vojaki pa pomagajo pri urjenju afganistanskih vojakov. To je edini način, da lahko računamo, da bi se mednarodne sile lahko umaknile s teh območij in bodo sami poskrbeti za svoj mir.«

Ministrstvu za obrambo se je doslej večkrat očitalo preveliko potratnost pri nakupu vojaške opreme.

»Nisem potraten, saj to ni moja odločitev, pač pa odločitev državljanov, ki so se odločili za kolektivno obrambo, za članstvo v zvezi NATO. Takrat se je ta država zavezala, da bo za obrambo dajala 2 odstotka bruto domačega produkta. Tega še danes ne dosegamo, sedaj dajemo 1,7 odstotka BDP. Že s tega vidika ne morem reči, da sem potraten. Tu gre za vprašanje, ali želimo svojo vojsko ali ne. Če jo želimo, jo moramo tudi primerno opremiti. Treba je vedeti, da Slovenija pošilja poklicne vojake v misije in da je država odgovorna, da imajo najbolj varno opremo. Večkrat poudarim, da je nakup hammerjev, štirikolesnih oklepnih vozil, ki jih je kupil še prejšnji minister Grizold in bil zato kritiziran, češ zadoščali bi že cenejši Puchi, v mojem mandatu rešilo štiri življenja. Hammer je zapeljal na mino v Afganistanu in vojakom se ni nič zgodilo. Če bi zapeljali s Puchom, bi imeli že štiri žrtve. Ne predstavljam si države brez vojske. Slovenci zaslužimo, da jo imamo, že zato, ker smo se vedno goloroki borili, od generala Maistra, prek partizanov, ki so morali od Nemcev jemati orožje, do leta 1991, ko je naša vojska po raznih kanalih pridobivala orožje. Če smo resna država, članica EU, moramo imeti tudi vojsko, ki je kos ustavnim nalogam. Odločili smo se za majhno in učinkovito vojsko. Če bi razvijali lastno vojsko zunaj zveze NATO z vsemi rodovi, bi bila ta precej dražja, tako pa razvijamo le tiste rodove, ki smo jih zavezništvu obljubili.«

Letos ste se v proračunu vendar odpovedali nakupu težkih oklepnikov. Zakaj?

»Odpovedali smo se zaradi težav z inflacijo in zaradi rebalansa proračuna. Mislim, da mora obrambni sistem deliti enako usodo kot vsi drugi v tej državi, zato so bili nekateri presenečeni, ker se nisem upiral temu. Kot predsednik stranke DeSUS menim, da državljani Slovenije zaslužijo dostojno življenje. In če je potrebno, bomo za ta cilj rezali tudi pri obrabnem proračunu. Smo pa natančno pregledali naš program in ocenili, da zaradi odpovedi tega nakupa ne bodo prizadeti vitalni programi Slovenske vojske. Namesto novih težkih oklepnikov RKB bomo pač kupili rabljene, ki pa so še vedno v skladu z vsemi standardi, ki jih določa zveza NATO. Pogovarjamo se celo o možnosti, da bi nam jih Nemci dali brezplačno, ker bi bil naš RKB bataljon vključen v nemški kontingent. Pričakujem, da bodo dogovori v tej smeri uspešni. Rebalans proračuna bomo realizirali, pri čemer bomo določena plačila odložili, glede na zavezo zvezi NATO (2 odstotka BDP), bo v prihodnjih letih mogoče ta primanjkljaj nadomestiti.«

Vodite najmanjšo parlamentarno koalicijsko stranko DeSUS, vaša stališča pa so pogosto v nasprotju s stališči koalicije. Kje vse so razhajanja?

»Stranka DeSUS je v koaliciji, ki jo sestavljajo tri desno usmerjene stranke, nekaj posebnega. V koalicijo smo šli zato, da bi izboljšali položaj upokojencev in skušali doseči novo formulo usklajevanja pokojnin z rastjo plač. Položaj upokojencev se izboljšuje, še vedno pa nisem povsem zadovoljen in se bom še boril za izboljšanje položaja upokojencev. Res je, da imamo glede nekaterih zelo pomembnih vprašanj s preostalo koalicijo različne poglede, denimo glede prodaje državnega premoženja. Nasprotujem prodaji Telekoma. Glede privatizacije zavarovalnice Triglav pa se zavzemam, da gre tretjinski delež na zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V prihodnjih letih bo eden glavnih problemov Slovenije, kako zagotoviti stabilnost pokojninske blagajne. Ob staranju prebivalstva, vse večjem številu upokojencev in vse manjšem številu aktivnega prebivalstva bi bilo modro to »državno srebrnino« privarčevati za leta, ki prihajajo. Tudi Bruselj in svetovna banka večkrat poudarjata, da bo potrebna še ena pokojninska reforma. Sam sem proti in mislim, da ni potrebna, če bomo znali državno premoženje, ki prinaša dobičke, privarčevati tako, da ga bo mogoče koristiti za hude čase. Premalo smo storili tudi za povečanje najnižjih pokojnin (skrbi me, ko vidim, da nekateri živijo s 365 evri na mesec). Naša stranka je vložila tudi zakon o socialnih transferih, ki v državnem zboru ni bil sprejet, čeprav se stranke ves čas sklicujejo na socialno občutljivost, ko pa je treba sprejeti konkreten zakon, te občutljivosti ni več. Vprašanje, kjer se razhajamo s koalicijo, je tudi vprašanje vojnih zakonov, kjer ne moremo pristajati na rešitve, da bi imel tisti, ki je sodeloval z okupatorjem, status žrtve vojnega nasilja. Vesel sem tudi, da nam je uspelo mnogo stvari preprečiti. Če bi ta koalicija sama vladala brez DeSUSa, bi te zakone prej ali slej spremenili in s tem spremenili zgodovino. Kvaliteta DeSUSA ni le v tem, kar doseže v koaliciji, pač pa tudi v tem, kaj uspe preprečiti. Podobno je bilo tudi z zakonom o koncesijah v zdravstvu: ta ni šel v proceduro, ker smo bili mi proti. Če bi bil sprejet, bi ogrozil sistem javnega zdravstva in odprl vrata nadaljnji privatizaciji zdravstva.«