Tako na Kosovu kot na Koroškem

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 22. februar 2008 / 06:00

Zdi se, da si v tem težkem času za Srbe med Slovenci skoraj nihče ne postavlja vprašanja (vsaj na glas ne), ki je več kot na mestu: jim lahko ob izgubi Kosova pomagamo še drugače, kot da jim (s figo v žepu) izrekamo sožalje in jih tolažimo z obeti "približevanja EU"?

Ste kdaj pomislili na to, da imata Kosovsko in Gosposvetsko polje marsikaj skupnega? Obe sta mitska in simbolna kraja, prizorišči izgubljenih bitk in neozdravljenih travm. Srbi so zdaj, ko izgubljajo že drugo kosovsko bitko, v podobnem položaju, v kakršnem smo bili Slovenci v letih po 1. sv. vojni, ko smo izgubljali Koroško. Če nič drugega, bi v Sloveniji pričakovali vsaj več razumevanja za njihovo stvar!

Kosovo se zdi daleč od Slovenije, v resnici pa je prav blizu, skoraj tu. O tem pričajo tudi nekatere nedavne izkušnje. Ko smo se na zborovanju v Cankarjevem domu (27. februarja 1989) zavzeli za stavkajoče rudarje v Starem trgu, se je Miloševićeva Srbija burno odzvala s svojimi mitingi, prizadeto je bilo tudi poslovanje slovenskih podjetij na njihovem trgu. Zdaj, po razglasitvi neodvisnosti Kosova (17. februarja 2008), po kateri se pričakuje tudi slovensko priznanje tega dejstva, se že kaže, da tudi to pot ne bo šlo brez slabih nasledkov. Bombe, prave in izmišljene, v Mercatorjevih trgovskih centrih v Srbiji, pa vdor v slovensko ambasado v Beogradu so morda le opozorilo …

Kosovo že od Natovega posredovanja in poraza jugoslovanske vojske (spomladi 1999) »de facto« ni več del Srbije, »de iure« pa je (bilo) še. Pri razglasitvi neodvisnosti gre za to, da se še formalno potrdi, kar dejansko že je. In to se je v nedeljo zgodilo. Problem je v tem, ker je Slovenija tu v precej drugačnem položaju kot večina drugih držav članic Nata in EU. Obema zvezama pripadamo, drugi celo predsedujemo. Hkrati pa v primeru priznanja samostojnega Kosova tvegamo bistveno poslabšanje odnosov s Srbijo in Rusijo, ki vrh tega ne bo le politično, ampak zagotovo tudi gospodarsko. Na Kosovu se slovenski interesi pač ne ujemajo povsem z interesi Washingtona in Bruslja in upati je, da bo slovenska vlada zmogla ta težavni položaj.

Po svoje je razumljivo, da je bila Slovenija zadnjih 20 let bolj na kosovski kot na srbski strani. V prvem desetletju, do srbskega umika s Kosova, je bilo to nekako samoumevno, saj smo imeli v Miloševiću in kompaniji skupnega nasprotnika. V zadnjih letih pa pogrešamo slovensko razumevanje tudi za srbsko stvar. Pozabljamo, da so se srbski vojaki v minulem stoletju dvakrat borili za slovensko zahodno mejo, v tekočem pa bodo dobri odnosi s Srbijo in Rusijo gotovo pomembnejši od slovenske prisotnosti na Kosovu. Pozabljamo tudi, da je za Srbe izguba Kosova in Metohije nekaj takega, kot je bila za Slovence izguba Koroške. To slovensko deželo onstran Karavank smo za zmeraj izgubili, največ zaradi nemške premoči, nemalo tudi po lastni krivdi. Izguba je nepopravljivo dejstvo, bolečina pa ostaja – tako v slovenskem odnosu do Koroške kot v srbskem do Kosova, le da je v slednjem bolečina še bolj živa. Če nič drugega, bi zaradi podobne zgodovinske izkušnje v Sloveniji pričakovali vsaj več razumevanja in temu ustreznega političnega ravnanja. Prijatelja spoznaš v nesreči …

A kar je, je. Z orožjem se to pot ne da nič več popraviti. Tega se zavedajo tudi Srbi in Albanci, ki so v teh rečeh med najbolj izkušenimi v Evropi. Zdaj gre za to, da se moramo ob »starodavnih ognjiščih« ohraniti in pri njih vztrajati na bolj sodoben način. Največja napaka bi bila, če bi jih zapustili. Slovenci smo znani po tem, da svojih domov tudi v sili ne zapuščamo. Srbi pa so jih že večkrat. Poleti 1995, v času »Oluje«, so zbežali iz svojih hrvaških domov, v katere so prišli že pred stoletji, ko so se množično izselili tudi s Kosova, njihovo mesto pa so s turško podporo prevzeli Albanci, ki so bili dotlej tam v manjšini. Slovenci smo na Koroškem podlegli drugi slabosti, popustili smo pod nemškim raznarodovalnimi pritiski. A k sreči ne vsi, manjšina še vztraja!

Zdaj, ko na Karavankah vrh naravne ni več tako izrazite politične in gospodarske meje in smo tako avstrijski kot »matični« Slovenci hkrati tudi državljani EU, bi morali družno okrepiti svojo prisotnost v »Rožu, Podjuni in Zili«. Načinov je gotovo več. V takšnih razmerah je najbolj zanesljiva »metoda«, ki jo nadvse dobro obvladajo Albanci – ko rojevajo neverjetno veliko otrok! Veliko bi pomenilo, ko bi se med Slovence vrnili vsaj nekateri od tistih, ki so svoje poreklo zatajili, a še znajo slovensko. Kjer so še naši ljudje, je tudi vse drugo še mogoče. Če teh ni več, je vse izgubljeno. Srbi bi morali v tem težkem položaju ostati na Kosovu, se kljub razočaranju zbližati z EU in v prihodnosti krepiti svojo prisotnost na Kosovu z lastnimi močmi in evropsko pomočjo. Na obeh izgubljenih poljih – Gosposvetskem in Kosovem – nas oboje čakajo nove »bitke«, ki nikakor niso že vnaprej izgubljene.