Po gradu smo se otroci vozili s kolesi

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / petek, 22. februar 2008 / 06:00

Franc Kersnik z Brda pri Lukovici, najstarejši še živeči vnuk pisatelja Janka Kersnika in lastnik gradu Brdo, jutri praznuje svoj devetdeseti rojstni dan.

Franc Kersnik je sogovornik, s katerim se človek brez težav lahko pogovarja o številnih stvareh. Pri svojih devetdesetih letih je poln spominov na svoje prednike, med katerimi gotovo največje mesto zaseda njegov ded, pisatelj in okrajni sodnik Janko Kersnik, na življenje v gradu in na težko vojno in predvsem povojno obdobje, ki mu je, kot je praktično razvidno iz skoraj vsakega njegovega stavka, pustilo močan in grenak priokus.

Mnogi ga radi obiščejo v upanju, da jim bo izdal kakšno še neobjavljeno anekdoto o svojem dedu, a sam v smehu vedno znova odvrne, da je bilo doslej že vse zapisano. »Ko sem se rodil, je bil pisatelj že dvajset let pod zemljo, tako da ga sam nisem poznal, so pa o njem večkrat govorile tete. Starši so mi bolj malo povedali o njem in večkrat se mi zdi, da sem večino izvedel kar iz šolskih knjig. Ljudje me veliko sprašujejo o njem, pa jim vedno odvrnem, da je bilo že toliko napisanega o tem, da vsi vedo več kot jaz. Res se ni ohranilo kaj dosti ustnega izročila o njegovem življenju, vse je že zapisano. Seveda sem ponosen nanj,« pravi Franc, ki prihaja iz velike družine Kersnikov – sam je imel še štiri brate in štiri sestre – katerih veliko potomcev še vedno živi prav na Brdu in drugih krajih okoli Lukovice. Že peto generacijo zapored se eden od njih imenuje Janko Kersnik.

Franc Kersnik, ki je v mladosti študiral gradbeništvo, a zaradi vojne študija ni dokončal, že vse svoje življenje živi na domačem posestvu, ki še danes združuje grad, hišo, zgrajeno na mestu nekdanje lesene grajske šupe, hleve, med njimi enega, ki je bil namenjen posebej za konje, grajski ribnik, čudovit park in druge površine, ki so nekdaj pripadale graščaku. Graščak je vse od smrti svojega očeta tudi sam, a mu ta naziv ni preveč všeč. Z njim je namreč povezanih preveč slabih spominov. »V gradu sem z družino živel do svojega 23. leta, ko so nas Nemci izselili v Srbijo. Med vojno so ga požgali partizani in ko smo se vrnili domov, ni od njega nič ostalo. Obveljalo je, da je grad kupil pisatelj, zato so se večkrat izživljali nad njegovo spominsko ploščo, ki je bila vzidana v zunanjo steno. Govorilo se je, da je kot advokat veliko zaslužil, ker naj bi odiral kmete in si na ta račun kupil grad. A to ni bilo res. V resnici je grad v last dobil že njegov oče, moj praded, tako da se je sem priženil,« pove Franc in prizna, da ima na svoja mladostna leta v gradu, od katerega so ostale le zunanje stene in ga obnavljajo že vse od petdesetih let prejšnjega stoletja, zanimive spomine.

»Pri hiši nas je bilo veliko otrok, med počitnicami so prišli še bratranci, tako da smo se kar med sabo družili. Tudi po petnajst, dvajset nas je bilo vseh. Sosedov tako nismo pogrešali, ker nas je bilo doma dovolj. Ostali otroci so na nas gledali normalno, nismo čutili kakšne razlike, glede na to, da smo živeli v gradu. Spominjam se, da je bila naša jedilnica velika kar 70 kvadratnih metrov. V njej je bila velika lesena miza in še šest manjših mizic, za vsako teto ena, in mi otroci smo se včasih okoli mize vozili kar s kolesom, s čimer smo naredili tudi nekaj škode, saj so gume na parketu puščale sledi opečnatega poda s hodnika, česar otroci seveda nismo pravočasno opazili ... Niti se nismo zavedali, kako nam je bilo lepo.« Grad je bil v času pred drugo svetovno vojno naseljen v celoti, v njem pa je bilo še polno starega, originalnega pohištva. Polovico prvega nadstopja je zasedalo okrajno sodišče, v delu drugega nadstopja pa je bilo sodnikovo stanovanje. V požaru je zgorelo praktično vse, le kakšno tretjino knjig iz knjižnice, nekaj pohištva in slik so uspeli rešiti, in vse to danes Kersniki hranijo pri sebi doma. Veliko starih dokumentov so odstopili NUK-u.

Povojno obdobje je pri njem pustilo veliko slabih spominov in razočaranja, kar še danes nosi v sebi. »Vse povojno obdobje, praktično do osamosvojitve leta 1991, je bilo grozno. Zato se tudi nikdar nisem poročil in nimam otrok, saj nikomur nisem želel privoščiti tega, kar sem doživljal. Oblast se je nad mano, ker sem bil pač lastnik gradu, izživljala. Vedno pravim, da so bili partizani dobri fantje, tudi sam sem med njimi izgubil dve sestri in dva brata, toda NOB in ta oblast ... To je pa največja svijarija, ki je doletela Slovenijo. Večkrat rečem, da niti Turki niso naredili toliko škode. Vsi pravijo, da so nas osvobodili partizani, a to je ena sama laž, goljufija. Zato pa uničujejo stare dokumente, da resnica ne bi prišla na dan,« še vedno ogorčen pripoveduje Franc Kersnik, ki je svoje videnje povojnega dogajanja opisal tudi v več člankih. A humor ga ni zapustil, saj v smehu odvrne, da je še dobro, da je ob vsem tem doživel toliko let.

Kljub devetdesetim letom je še vedno zelo aktiven. »Grad je danes sicer samo en velik strošek, saj je skupaj z vrtom zaščiten kot kulturni spomenik in je treba vse, kar želim obnoviti, narediti tako, kot je bilo, kar pa tudi veliko stane. Treba je postaviti novo leseno ograjo, drevored ali špalir, kakor mu mi rečemo, mora biti strokovno obrezan, rad pa bi obnovil tudi star kozolec,« našteva med sprehodom po lepo urejenem grajskem vrtu z mogočnimi drevesi, po katerem se vsak dan sprehaja. »Celo življenje sem privezan na to zemljo– nikdar je nisem hotel zamenjati za kakšno službo, kjer bi morda zaslužil več, saj se bil tu vedno z veseljem.«

Vse življenje je delat kot kmet, bil je tudi navdušen lovec, na stara leta pa si čas krajša predvsem z branjem časopisov in televizijo. In kakšne so njegove rojstnodnevne želje? »V življenju sem bil precej zagrenjen, saj mi je vse to dogajanje zelo zaznamovalo življenje. A šel bom do konca. Ljudi je sicer težko prepričati, zato si od vsega želim edino to, da bi končno na dan prišla resnica.«