Na bolšjaka po zgodovino

Besedilo: Boštjan Bogataj
/ 06:00

Jože Habjan iz Gorenje vasi že vrsto let za dušo skrbi z zbiranjem stare čevljarske opreme in razglednic. Upa, da bo lahko s kolegi, zbiratelji razglednic izdal monografijo občine Gorenja vas-Poljane.

»Ob dejavnostih v službi in tudi sicer sem si želel nekaj notranjega miru, da uidem hitremu ritmu, z drugačnim pogledom na svet,« o razlogih za zbirateljsko vnemo pravi Jože Habjan s Tabora v Gorenji vasi in nadaljuje: »V naši hiši je živel Jaka Kokalj – Tkavcev s Trebije, ki se je izučil za šoštarja – čevljarja. Po njegovi smrti se je njegovo orodje postavljalo iz kota v kot, nakar sem enkrat vse orodje očistil in postavil na častno mesto.« Orodje Kokalja seveda ni bilo dovolj, zato je začel obiskovati boljše sejme in nabiral najrazličnejše orodje, od kopit, pil, dret, …, Vsega, kar so čevljarji uporabljali pri svojem delu.

Ob obiskovanju sejmov je opazil tudi razglednice domačih krajev, ki so postale njegova nova, še večja strast. Gorenja vas, Poljane, Sovodenj, Lučine, sv. Volbenk so bili pred leti tako drugačni, po drugi strani pa še danes vsebujejo primesi nekdanje podobe. »Pritegnilo me je in začel sem z zbiranjem, čeprav stare razglednice dosežejo cene od 20 do 50 evrov,« pravi Habjan in razloži, da je cena odvisna od števila razglednic, starosti in ohranjenosti. Največ razglednic ima iz časa pred prvo svetovno vojno do druge svetovne vojne, ko so jih v samozaložbi izdajali gostilničarji, trgovci in samostojni fotografi. V Gorenji vasi je motive največkrat ovekovečil Štefan Mlakar iz Žirov, založili pa Ivo Šorli, lastnik gostilne Pod Klančkom (danes Pr' Sedmic), lastnika trgovine Pr' Botin Jelovčan in Jereb iz Sestranske vasi.

Poleg njihovih trgovin ali gostiln so izdajatelji za središče razglednice največkrat izbrali cerkev, ki je bila tudi središče vaškega dogajanja. »Na starih razglednicah lahko hitro ugotovimo razlike med kraji včasih in danes. Na eni imam Trato in Sestransko vas, kjer je na sliki tudi pokrita brv, ki jo je v 20-tih letih prejšnjega stoletja odnesla povodenj,« z žarom v očeh pravi Habjan. Na razglednici je dobro vidna tudi tedanja pozidava, ki je bila v primerjavi s sedanjim stanjem borna, na njej seveda ni sedanje osnovne šole, izstopa pa tedanja šola, v kateri so danes poslovni najemniki, prej pa je bil v njej Gidor.

»Moja najstarejša razglednica nosi letnico 1904, čeprav vem, da obstajajo tudi iz leta 1898, vendar mi je še ni uspelo pridobiti,« pravi Habjan, ki raziskuje tudi ozadje razglednic: kdo jo je poslal, komu je bila poslana. Mi smo se osredotočili na motive, kjer je na eni od razglednic tudi gorenjevaško kopališče z desetimi kabinami – Kopališče Šorli. Na spet drugi razglednici je ujet trenutek gradnje stavbe kmetijske zadruge, kjer je še danes trgovina, poleg pa bencinska črpalka, o kateri takrat še ni bilo sluha. Na še eni razglednici je dobro vidna kasarna, ki so jo vojaki zgradili ob gradnji Rupnikove linije, a so jo Nemci porušili, na tem mestu pa je sedaj nova družinska hiša.

Poleg motivov iz Gorenje vasi ima Jože Habjan tudi veliko razglednic iz Poljan, na njih je še stara cerkev v centru vasi, spet na drugi je rojstna hiša Ivana Tavčarja, vsaj eno razglednico pa je kot kaže izdal tudi Tavčar in na njej ovekovečil dvorec in tudi njegovo notranjost. »V dobrih sto letih, kar imam tudi najstarejšo razglednico, se je marsikaj spremenilo na bolje, vendar imajo tudi stare stvari dušo in srce,« pravi Habjan o črno-belih razglednicah, ki so jih barvne izpodrinile v 60-tih letih prejšnjega stoletja (barvne so tiskali tudi prej, vendar na Bavarskem) in dodaja, da so lahko razglednice tudi izredno koristne: »Prijatelj Dušan z domačije Pr' Posavcu je po starih razglednicah obnovil hišo.« Tako velikopoteznih načrtov Jože nima, kljub vsemu pa mu ostaja velika želja, namreč, da bi vsi zbiratelji razglednic v občini izdali monografijo, kot jo je v bližnjih Žireh pripravil Franc Temelj.