Teroristični napad na kulturno dediščino?

Besedilo: Marjeta Žebovec
Kategorija: GG Plus / petek, 26. januar 2007 / 05:00

V noči s sobote na nedeljo je zagorelo v salonu Lazarinijevega gradu v Valburgi pri Smledniku. Požar je uničil dragoceno pohištvo v salonu, freske v viteški dvorani in nekaj stolov KUD Smlednik, ki je nameraval v gradu prirediti proslavo ob kulturnem prazniku. Ker je bil požar pravočasno odkrit, bo še mogoče dokazati, da je bil podtaknjen. To ni le napad na Lazarinijeve in njihov grad, pač pa tudi na vso lokalno skupnost.

Mogoče se sprašujete, zakaj je ta požig napad na lokalno skupnost. Pa vam bom povedala. Odkar sem se pred dobrimi šestindvajsetimi leti priselila v Smlednik, sem se srečevala in pogovarjala z ljudmi, ki so mi pripovedovali, koliko dobrega je družina Lazarini naredila v Smledniku: skrbela je za napredek skupnosti, prav tako pa pomagala posameznikom.

Že med drugo svetovno vojno so bili Lazarinijevi napoti partizanom – kaj točno se je dogajalo, za to še vedno velja konspiracija – po vojni so jim nacionalizirali vse premoženje. Premično in nepremično. Premično so dobili posamezni socialistični veljaki, v sam grad pa se je čez čas vselil vzgojni zavod. Po svoje je bila sreča, da je bil v gradu vzgojni zavod, da niso bila stanovanja, saj bi bilo v tem primeru še več uničenega. Tako pa se je vsaj nekaj ohranilo, da so po denacionalizaciji leta 1990 lahko začeli misliti na obnovo. Praktično takoj po vrnitvi gradu je družino zadela nesreča: v zelo čudnih okoliščinah je umrl baron, univerzitetni profesor kemije dr. Franc Lazarini. Uradno je bila nesreča, neuradno pa marsikdo dvomi o tem … Spominjam se sosede, lani je umrla, stara devetdeset let, kako mi je povedala za baronovo smrt. Bila je žalostna, skoraj kot bi umrl eden njenih najbližjih.

Zadnja leta smo se veselili tega, da se je družina odločila, grad obnoviti. Najprej so uredili nekaj prostorov zase, potem pa s pomočjo države začeli restavrirati čudovito Viteško dvorano, poslikano s freskami na temo antične mitologije. Naslikal jih je Eustachius Gabriel in so zadnje njegovo ohranjeno delo na Slovenskem. Javnosti naj bi jih prvič pokazali letos 7. februarja, ko naj bi bila v dvorani proslava ob kulturnem prazniku. KUD Smlednik, večino njegovega članstva predstavljajo mladi iz Smlednika in vseh okoliških vasi, se je z vso vnemo lotil organizacije tega dogodka. Zraven so stopila tudi vsa druga društva v Smledniku in sosednjih vaseh, tako da lahko rečemo, da je bila prireditev projekt širše lokalne skupnosti, po domače celotne fare: na sporedu so bili jezdeci iz Hraš, s Starega gradu naj bi ognjemet naznanil začetek prireditve. V soboto, 20. januarja, so bili dogovorjeni za čistilno akcijo v gradu, tja so nanosili stole za prireditev, v dvorani je bila tudi že jeklenka plina, ki naj bi ga potrebovali za ogrevanje. Ob 14. uri so končali delo, preverili, ali je vse tako, kot mora biti: jeklenka zaprta, okna zaprta, elektrike se niso niti dotikali. Kljub temu je sredi noči zagorelo. Na začetku nihče ni pomislil, da gre za podtaknjen požar, mislili so, da so mladi kaj narobe naredili, kaj pustili … pa so jim pozneje povedali, da so našli ostanke steklenic v dvorani, kjer nihče od mladih ni imel nobene steklenice ... Glede na pogovor s kriminalisti, je krivda mladih kulturnikov izključena, kljub temu pa so s svojo dejavnostjo sprožili akcijo, ki je nihče ni pričakoval. Organizator zažiga, ki neskončno sovraži Lazarinijeve in ga hkrati moti spoštovanje, ki ga krajani čutimo do te družine, se je odločil, da je čas, da zada zadnji udarec. Sredi noči, ko večina ljudi spi in je najmanj možnosti, da bi bil požar pravočasno opažen, je treba zanetiti požar. Nihče ga ne bo opazil, dokler se ne bo tako razširil, da ga ne bo mogoče več pogasiti in ne bo več mogoče dokazati, da je šlo za namerni požig. Vendar – bom kar naravnost povedala: Božja previdnost ni hotela, da bi to bilo uresničeno. Voznica, ki se je sredi noči peljala mimo, ni bila brezbrižna, ampak je poklicala gasilce. Ti so prihiteli in zares požrtvovalno gasili, pri tem pa pazili, da je nastalo kaj najmanj dodatne škode. Eden izmed zbiljskih gasilcev je celo tvegal življenje in odnesel plinsko bombo iz dvorane, v drevored.

Kje bo zdaj proslava, se KUD še dogovarja, vsekakor pa bo spored drugačen, kakor je bilo zasnovano. Izražal bo upor proti vsakemu nasilju, zlobi, sovraštvu, hkrati pa tudi trdno upanje, da bo nekoč vsakdo sprejemal sočloveka takega, kot je, in ga spoštoval zato, ker je človek, in spoštoval vse, kar bo naredil.