Včasih je ravno obratno

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 26. januar 2007 / 05:00

Vsi so se norčevali iz mojega šepanja

Življenje je polno naključij. Če se nekega določenega trenutka ne bi znašli na določenem mestu, bi šlo življenje v popolnoma drugo smer. Če ne bi bilo ves čas cel kup če-jev, bi vsakdan tekel spokojno, brez vznemirjenja, slabih in dobrih novic.

Tudi z Daliborjem sva, že v prvih minutah najinega srečanja, pokramljala o tem. Pričakal me je v sobici, ki si jo v domu upokojencev deli še z nekim drugim sotrpinom.

»Trenutno ga ni,« mi je pojasnil.

»V Soči ga poskušajo spraviti k sebi, ker si je polomil več kosti,« mi še razloži, ter ne pozabi dodati, da mu je zaradi njegove odsotnosti dolgčas, ker se nima z nikomer kregati.

Dalibor še kakšno leto ali dve nazaj ni niti pomislil, da se bo kdaj znašel na »zadnji postaji«, kot je zmeraj imenoval dom za starejše.

»Kar pomnim, sem živel z naravo,« pripoveduje.

Poslušam ga zbrano, saj se mu beseda sem in tja zatakne, pozabi na osnovno nit zgodbe in potem se »loviva« med njegovimi mislimi, vse dokler ne najdeva pravega toka zgodbe.

Dalibor se je rodil v številni družini. Bil je tretji otrok po vrsti. V težkih povojnih časih, ko je bil oče zaradi »sovražnega delovanja« večkrat kot ne zaprt, pri hiši ni bilo ne denarja ne hrane.

»Oče je bil znan po svojem dolgem jeziku. Če je le mogel, je kritiziral domače partijske rojake, ki so bili, to se je potem še večkrat izkazalo, na pol pismeni. Nihče pa ne mara, da se ga vlači po zobeh in zato so tudi očeta raje prijavili na policiji, kot da bi dovoljevali, da o njih širi »resnico«. Žal pa so dosegli ravno obratno: vsakič, ko je prišel oče iz zapora, je bil še bolj sovražno nastrojen do oblasti. Spominjam se, da smo otroci namesto večerje velikokrat grizli kislico, ker nismo imeli drugega za v usta. Mame so bile same kosti in malo kože čez. Dobri ljudje so ji včasih prinesli kaj za pod zob, vendar na skrivaj, ker so se bali vaškega miličnika, ki je nenehno patruljiral mimo naše hiše. Nisem še bil star dve leti, ko smo celo zimo, ki pa je bila huda in dolga, preživeli brez kurjave. Očeta ni bilo doma, starejši brat je služil pri stricu, z mamo pa smo se stiskali pod odejami in šklepetali z zobmi. Takrat sem se menda zelo prehladil, rekli so mi, da so se »prehladile« tudi kosti. Ne vem, kaj je v resnici bilo, spomnim se le, da sem od takrat naprej šepal. Nikoli se nisem povsem spravil k sebi,« pripoveduje Dalibor.

Vsakič, ko je bil oče za nekaj časa doma, je zaplodil novega otroka in tako se je družina večala, lakota pa tudi. Otroci so skupaj s starši spali v enem prostoru. Skozi okna je vleklo in zato jih je nenehno zeblo.

»Ko sem začel hoditi v šolo, so se vsi, z učitelji vred, norčevali iz mojega šepanja. Oče mi je naredil nekakšno opornico, s pomočjo katere sem lahko zelo hitro hodil, če je bilo potrebno. S to opornico pa sem tiste, ki so se iz mene najbolj norčevali, ujel in jih natepel. Žal so bili ljudje čudni: nikoli niso slišali tistega, kar so mi govorili, zmeraj pa so videli, če sem koga udaril. Začeli so mi govoriti »kakršen oče, tak sin«. To je bil moj vzdevek in po njem so me poznali daleč naokrog.«

Drugi otroci so hodili v kolonijo, on nikoli. Ker je bil iz moralno oporečne družine. Učitelj telovadbe, ki ga je rad pil in je bil tudi v šoli redkokdaj trezen, mu je govoril kripl.

»Enkrat sem zbral vso korajžo in potrkal pri ravnatelju, ter tega učitelja zatožil. O, pa nisem bil neumen otrok! Ravnatelju se je v očeh bralo, da je že hotel reči, mar nisi … Ampak se je zadržal, vem. Žal so me potem imeli še bolj na piki, saj so ugotovili, da sem odličen tudi v tožarjenju,« se grenko nasmehne, vendar se mu oči mehko zasvetijo in tresočo dlan položi na mojo.

Njegovi bratje in sestre so počasi odhajali od doma. Nekateri so šli v Avstrijo, koder so dobili delo pri tamkajšnjih kmetih. Drugi so našli delo v tovarnah, ki so v šestdesetih letih rasle kot gobe po dežju. Le Dalibor ni šel nikamor.

»Ti boš ostal doma in mi pomagal na stara leta,« mu je govorila mama.

Bila je mnenja, da ga kakšna punca, invalida, kakršen je bil, tako ali tako ne bo marala. Skrbno je pazila, da ni preveč zahajal v gostilne, da se ne bi pokvaril kot oče, od katerega niso v družini nikoli imeli kakšne posebne koristi.

Dalibor se je nagajivo zahahljal: »Če bi moj oče bil na pravi politični strani, bi bili v naši družini bogataši. Tako pa je bil le ena velika zguba, ki ga nihče ni maral. Še mi, otroci, ne. Zmeraj se je širokoustil in repenčil, ko pa je bilo treba zagrabiti za delo, je preprosto izginil. Še tista uboga krava, ki smo jo imeli v hlevu, bi poginila, če bi bila odvisna le od njegovega širokoustenja …«

Leta pa so tekla. Sem in tja se je kdo od otrok oglasil doma in prišel povedat, da se mu je rodil otrok. Na ohceti pa niso vabili. Kot da bi se potem, ko so zaživeli v širnem svetu, začeli sramovati svojih domačih.

»Vedel sem, da imam precej nečakov, toda nekaterih še do danes nisem niti srečal,« grenko zamrmra Dalibor.

Potem je zbolela mama. Nogi sta jo boleli, da je na stara leta komaj hodila. Nazadnje je obležala v postelji.

»Nekoč sem jo našel v lastnem blatu sredi veže. Očitno je hotela iti na stranišče, pa so ji noge odpovedale. Še dobro, da je bila lahka kot peresce. Odnesel sem jo v posteljo in po tistem ni nikoli več vstala. Oče se je preselil na peč, ker so mu smrdele rane, ki so nastale zaradi preležanin. Dan in noč sem ji stregel. Le nekajkrat, ko je bilo najhuje, je prišel zdravnik in jo za kakšno uro odrešil bolečin z injekcijo. Zavarovana ni bila, za to nismo nikoli imeli denarja. Pri hiši sem bil »deklica za vse«, oče je še zmeraj fural svoje govorniške sposobnosti …«