Zgodovinske ocene še ni (9)

Besedilo: Franci Ajdovec
Kategorija: Nasveti / torek, 26. junij 2012 / 06:00

Pri obujanju teh dogodkov izpred osemdesetih let je tudi zanimiva pripoved verjetno še edinega preživelega udeleženca šenčurskih dogodkov Franca Jekovca, po domače Kodrovega ata z Luž. Gospod Jekovec je podobno, kot so dogodki opisani v omenjeni knjigi in vseh spremljanjih v takratnih časopisih in razpravah, zlasti pa kasnejši dogodki, ki so se dogajali vse do osamosvojitve samostojne Slovenije, ocenil šenčurske dogodke za pozitivni in pomemben doprinos, k začetku takratnih aktivnosti in idej udeležencev zborovanja, da Slovenija doseže samostojnost, pa čeprav se je to zgodilo šele šestdeset let kasneje.

Zanimiva dilema, ki jo podaja Matija Škerbec v svoji knjigi, ko končuje pripoved o šenčurskih dogodkih, sta vprašanji: Ali so imeli šenčurski dogodki kak pomen v zgodovini slovenskega naroda? Ali so bile te žrtve potrebne in ali je to kaj koristilo? Vprašanji se Matiji Škerbcu nehote vsiljujeta, ko premiš­ljuje o dogodkih v letih 1932 in 1933. Kaj je sledilo slovenskemu narodu v manj kot desetih letih po teh dogodkih, pa takrat udeležencu in avtorju knjige o šenčurskih dogodkih še v sanjah ni bilo znano. Marsikaj pa bi bilo o šenčurskih dogodkih iz leta 1932 za zgodovinsko proučevanje potrebno pregledati, tudi vse napisane publicistične članke, ki jih je Škerbec pisal vse do svoje smrti leta 1963 v Clevelandu.

Da bi šenčurski dogodki v zgodovinskem kontekstu dobili svoje mesto, kakor tudi vsi predvojni in povojni dogodki, ki bodo opisani v skupnem zgodovinskem zapisu, zlasti po proučevanju Varnostno obveščevalne službe Slovenije (VOS). Dejavnost, ki jo je izvajala VOS, je stopila iz ilegale šele v letih 1976-1979 in pomeni pravo zgodovino ter znanstveni pristop k vrednotenju vseh zgodovinskih dogodkov. Ko so po letu 1976 izšli Dokumenti o varnostno obveščevalni službi OF, narodni zaščiti in pravosodju, zlasti pa po letu 1990, ko so se odprli arhivi Ministrstva za notranje zadeve (MNZ), Arhiva Republike Slovenije (ARS), zlasti pa arhivi OZNE in VOS-a, bo lahko dogajanje pred drugo svetovno vojno in med vojno ter po njej dobilo pravo in pravično oceno, kamor sodijo tudi šenčurski dogodki, ki ne bi smeli biti popolnoma pozabljeni. Zlasti zato, ker so bili obsojeni in zaprti Slovenci, ki so že v letu 1932 izražali zahteve po samostojni Sloveniji, kar se je zgodilo šele veliko let kasneje.