Papanova zgodba, 1. del

Josipa Likozarja, trgovca in posestnika iz Kranja, so klicali papan. Za trgovca se je izučil v Radovljici, bil je poslovodja ter naslednik trgovca in veleposestnika Karla Puppeta iz Kranja in imel svojo trgovino na današnji Jenkovi ul. 2 v Kranju.

Josip Likozar je bil rojen 7. 3. 1864 na kmetiji na Primskovem. Pri hiši se je reklo pri Jakovc. Bil je najmlajši od dvanajstih otrok. Mama Agata, roj. Pogačnik (5. 2. 1820), in oče Aleš Likozar (16. 7. 1814), oba rojena na Primskovem, sta se poročila 19. 2. 1840. Oče Aleš je bil v urbarju gospostva (popis zemljiške posesti ter z njo povezanih pravic in dohodkov) vpisan kot polgruntar (večje kmečko posestvo, ki je obsegalo približno 15–20 ha). Bil je podložnik graščine Brdo do zemljiške odveze leta 1848 (zemljiška odveza označuje ukinitev podložništva in odpravo pravic gosposke nad zemljišči). Z njo je bilo konec fevdalnega družbenega reda. Na Slovenskem je bila z zakonom uvedena 7. 9. 1848, ko sta jo sprejela avstrijski parlament in cesar Ferdinand I. Kmet je bil po letu 1848 sicer lastnik zemlje, ki jo je obdeloval, toda nekdanjemu zemljiškemu gospodu je za zemljo, ki jo je dobil, moral plačevati odškodnino. Poleg tega mu je država še naprej nalagala velike davke. Zato je veliko kmetov propadlo.

Od dvanajstih otrok, ki so se Alešu in Agati rodili, jih je šest umrlo starih od treh mesecev do šest let. Preživeli so označeni z*: Marija (1841–1914)*, Neža, Janez (1845–1918)*, Anton, Matija, Mina, Neža, Franc (1855–1939)*, Anton (1857–1933)* (glej: Kjerkoli je deloval, je pustil sledi – Gorenjski glas, 30. 11. 2018), Katarina, Primož* in Josip (1864–1953)*.

Ko je imela najstarejša sestra Marija že skoraj 23 let, je bil rojen najmlajši Josip. Starejši otroci so se, po takratni miselnosti, kar sramovali Joška. Vendar je po božji previdnosti ravno ta najmlajši največ pomagal domačim. Vodil je svojo mater v njeni starosti in slepoti v cerkev. In ko je pogorela kmetija pri Jakovc na Primskovem, je papan tudi veliko pomagal (Oznanilo, Kranj – Primskovo, št. 61, 1. 6. 1985). Brat Primož Likozar in njegova žena sta se zastrupila s plinom. Ostala je njuna hči Helenca Likozar (1895–1953), za katero je tudi poskrbel Josip. Naredila je trgovski tečaj in bila kasneje prodajalka v Ljubljani.

Josip je obiskoval 4-razredno deško ljudsko šolo v Kranju in pri desetih letih, leta 1874, vstopil v prvi razred. Ohranjeno je »Šolsko naznanilo« iz leta 1878, na katerem so navedeni predmeti in ocene za vsa štiri leta šolanja. Spričevalo je napisano najprej v slovenščini in nato še v nemški gotici. Ocene so ročno izpisane le v nemški gotici. Prva tri leta so ocenjevali: nravnost, veroznanstvo, slovenski in nemški jezik (pri vsakem jeziku so ocenjevali branje, slovnico, pravopisje in spisje), številjenje, pisanje, risanje in nauk o geometrijskih oblikah ter petje. V četrtem razredu pa so imeli še predmete: prirodopis, naravoznanstvo in zemljepis ter zgodovino, ki sta bila ocenjena kot skupni predmet.