Šuštar, človek dobrote in sprave

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Zanimivosti / torek, 3. julij 2007 / 06:00

Upokojenega ljubljanskega škofa Alojzija Šuštarja so v ponedeljek popoldne pokopali v ljubljanski stolnici. Pogreb naj bo čim bolj skromen, je zapisal v oporoki.

Od petka dopoldne, ko je umrl v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je prebival po upokojitvi pred desetimi leti, se je od pokojnega nadškofa v ljubljanski stolnici poslovilo več deset tisoč ljudi. Pokopali so ga včeraj popoldne. Mašo zadušnico v stolnici na Pogačarjevem trgu v Ljubljani je vodil nekdanji ljubljanski nadškof in njegov naslednik, sedaj pa kardinal Franc Rode, pogrebne slovesnosti pa ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran. Le redkega Slovenca so ljudje, verni in neverni, Slovenci in pripadniki drugih narodov in narodnosti, spoštovali tako kot pokojnega nadškofa Alojzija Šuštarja. Poznali so ga tudi v Evropi, ne le v cerkvenih krogih, ampak tudi v kulturnih, znanstvenih in političnih. Skromni mož dobrote, molitve, globoke vere in sprave je bil sposoben storiti velika in pogumna dejanja. Od leta aprila leta 1980 naprej, ko je prevzel vodenje ljubljanske nadškofije in je njegova mati vzkliknila: »Ne, ne, preveliko breme za našega Lojzeta, vendar on gotovo ve, da mora tako biti,« jih je storil kar nekaj. Vztrajno je sogovornike različnih političnih barv in javnost prepričeval, da mora dobiti Cerkev, ne le katoliška, v javnem življenju večjo vlogo. Na sveti večer leta 1987 je prvič smel voščiti božične praznike na televiziji in radiu, božič pa je postal kmalu dela prost dan. Na spravni slovesnosti 8. julija 1990 je ob množičnem grobišču po vojni pobitih ljudi v Kočevskem Rogu segel v roke tedanjemu predsedniku predsedstva Slovenije Milanu Kučanu, čeprav tudi v Cerkvi vsi pomena te njegove poteze niso dojeli. On pa je dejal: »Pšenično zrno, ki je padlo v zemljo, že kali, že poganja, že prinaša sadove. Bodimo drug drugemu dobri, plemeniti in pošteni sopotniki in iskreni prijatelji. Bog je z nami.« V odločilnih dneh za samostojnost Slovenije je nesebično deloval za njeno priznanje, leta 1996 pa je dočakal prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. (nadaljevanje na 3. strani)

V oporoki z 20. julija 1997 je zapisal: »V božjem imenu prosim odpuščanja vse, ki sem jih kdaj razžalil, jim kaj hudega storil, jim dal pohujšanje ali jih kako drugače prizadel. Sam nimam nikomur ničesar odpuščati, ker ne vem, da bi mi kdo storil kaj hudega in do nikogar ne čutim nobene zagrenjenosti. Naj se vseh nas usmili Bog in nas ohrani v svoji ljubezni. Pogreb naj bo čim bolj skromen in izrecno odklanjam vsako cvetje, prosim pa za molitve in sv. maše in dobra dela usmiljenja, kjer koli je potrebno.«

Po Rimu in Švici znova Ljubljana

Pokojni nadškof Alojzij Šuštar se je rodil 14. novembra 1920 v vasi Grmada nad Trebnjem očetu Alojziju in materi Mariji kot prvi od desetih otrok. Zaradi pridnosti in nadarjenosti so ga poslali v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je leta 1940 maturiral z odliko. Kot uspešnega študenta teologije ga je tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman poslal študirat v Rim, kjer je na papeški univerzi Gregoriani končal filozofske in teološke študije. Oktobra 1946 je bil v Rimu posvečen za duhovnika, 1. novembra pa je daroval novo mašo. S skromnim kartončkom je ljudi obveščal o duhovniškem posvečenju in novi maši. Ker je hudo zbolel za tuberkulozo, so mu prijatelji in dobrotniki omogočili zdravljenje v Švici, kjer je bil najprej kaplan v znamenitem letoviškem kraju St. Moritz, nato pa je prevzemal vedno odgovornejše dolžnosti, od rektorja bogoslovne šole v Churu do stalnega tajnika Sveta evropskih škofovskih konferenc s sedežem v St. Gallnu. Leta 1976 se je kot ugleden evropski teolog in razumnik vrnil v Slovenijo in postal stolni kanonik. Papež Janez Pavel II. ga je 23. februarja 1980 imenoval za ljubljanskega nadškofa, v katerega je bil posvečen 13. aprila 1980. Leta 1997 ga je nasledil sedanji kardinal Franc Rode. Alojzij Šuštar je bil škof 27 let, duhovnik pa 61 let.

Izjave ob smrti

Ob smrti nadškofa Alojzija Šuštarja so visoko mnenje o njem izrekli znani ljudje iz Cerkve in politike. V Sloveniji, kamor se je vrnil po 35 letih bivanja v Sloveniji, se je kot ljubljanski nadškof izkazal kot odločen zagovornik krščanske in nacionalne zavesti. Samostojnost Slovenije je vzel kot življenjski izziv, je zapisal njegov naslednik v nadškofovski službi, kardinal Franc Rode. »V napadih name me je bodril, naj pogumno stojim v obrambi Cerkve in temeljnih vrednot slovenskega naroda. Zahvaljujemo se ti za zgled, ki si nam ga dal kot skromen, ljubezniv, razumevajoč, odprt in široko razgledan na vse strani. Hvala za tvoje življenje, za tvoje služenje,« je pri nedeljski maši zadušnici povedal ljubljanski nadškof in metropolit Aloj Uran. Spoštovanje do nadškofa Šuštarja je izrekel predsednik republike Janez Drnovšek. »Pokojni nadškof je pomembno prispeval k samostojni Sloveniji,« je povedal v izjavi predsednik slovenske vlade Janez Janša. Nadškof je bil eden tistih redkih osebnosti izven politike, katerih zgodovinska vloga pri osamosvajanju ni sporna. Spomnil se je njegovih besed ob deseti obletnici samostojnosti Slovenije, ko se je zavzel za politično zrelost, za kulturo medsebojnega dialoga in razumevanja, strpnosti in dobrohotnosti. Za nekdanjega predsednika države Milana Kučana je bil pokojni nadškof človek dialoga in izjemno spoštljiv tudi to tistih, ki menijo drugače. »V zahtevnem času nam je Bog naklonil moža, ki je razumel znamenje časa in storil svoje,« pa je povedal evropski poslanec Lojze Peterle. »Kot delavec za ekumenizem je pomagal, da se je srbska pravoslavna Cerkev v Sloveniji postavila na noge. Čutili smo, da smo njegovi,« je zapisal paroh srbske pravoslavne Cerkve v Sloveniji Peran Bošković. In še številne druge, bolj ali manj znane osebnosti so od petka naprej v izrazih sožalja izrekale visoko mnenje o pokojnem ljubljanskem nadškofu Alojziju Šuštarju. In tudi sam se počaščen, da sem se lahko kot novinar pogovarjal z njim.