Mnogo stvari vpliva na pisanje

Vrhunec 51. Tedna slovenske drame je bila podelitev nagrade Slavka Gruma za najboljše izvirno slovensko dramsko besedilo preteklega leta. Nagrado je za besedilo z naslovom Tega okusa še niste poskusili prejela Maja Šorli, po rodu iz Kranja, od koder izvira tudi njena mladostna ljubezen do gledališča.

Da ste prejemnica letošnje nagrade, je bilo sicer znano že marca letos, ko je bil festival zaradi epidemije prestavljen na november, prejeti nagrado v živo v vašem domačem Kranju pa je nekaj povsem drugega, mar ne?

Preden sem prišla na oder po nagrado, sem razmišljala, da to mogoče ni moje prvo priznanje v gledališču, je pa vsekakor prvo zares relevantno in tokrat prav zame, kar se mi zdi fantastično. Kot da bi se zaokrožil krog in bi se s tem potrdilo, da sem jaz osebno na pravi poti in so teme, o katerih pišem, zanimive. Teden slovenske drame je, kot je bilo večkrat rečeno tudi na nocojšnji prireditvi, najpomembnejši festival slovenske dramske besede. V festivalu in nagradi vidim povezavo nacionalne z lokalno in tudi mojo osebno identiteto. Nagrada potrjuje neko vrednost tudi Kranju in Prešernovemu gledališču. Sama sem se sicer šolala predvsem v Ljubljani, seveda pa sem hvaležna tudi Kranju, kjer mi je bilo že v otroštvu dostopno kvalitetno lokalno gledališče, v katerem sem imela tudi svoje prve abonmaje. Tu me je gledališče zaznamovalo, prve predstave, ki so me res presunile, so s tega odra, kar se mi zdi, da se tudi odslikava v mojem sedanjem delu v gledališču in za gledališče.

V drami obravnavate razmere v visokem šolstvu, besedilo temelji tako na vaših kot na izkušnjah mnogih, ki ste jih navedli v nagovoru, v katerem ste se dotaknili tudi vaših najbližjih ...

Besedilo vedno nastaja v nekem kontekstu in je povezano z aktualnimi stvarmi. Čeprav je pisanje dramskega dela eden redkih poklicev v gledališču, kjer si lahko samostojen in do neke mere sam sebi narekuješ, kaj boš napisal, pa sem hotela povedati, kaj vse vendarle vpliva na tvoje pisanje in delovanje nasploh. Če me moja primarna družina ne bi podpirala, ne bi nikoli prišla do tega, kar zdaj počnem; prav tako je pomembno, da v moji drugi družini recimo nekdo skrbi za otroke takrat, ko jaz pišem. Besedilo bi bilo drugačno, če ne bi dobila povratnih informacij od prijateljic, ki ne prihajajo iz gledališča, na drugi strani pa tudi od gledališčnikov. Vse to vpliva na končno različico besedila, zato sem tudi mnogim poimensko izrazila hvaležnost. Ti vplivi so pomembni za pisanje besedila in s tem na neki način tudi oblikujejo gledališče.

Pa vendarle, na seznamu vseh dosedanjih Grumovih nagrajencev piše Maja Šorli. Eminentna družba daje najbrž lep občutek. Je tudi breme?

Malo je tudi breme, namreč v smislu, da si želim, da to ne bi bila edina tovrstna nagrada, po drugi strani pa ob tem, da sem v taki družbi, dodatno uživam.

K nagradi nekako sodi tudi to, kaj se potem dogaja z besedilom. Je to že v režiserskih rokah?

Besedilo čaka na uprizoritev, ampak sem s producenti dogovorjena, da o tem za zdaj še ne govorim.

Že pišete kaj novega?

V tem trenutku ne, ker imam novo službo v srednji šoli in sem s to jesenjo – še posebej ob vseh teh ukrepih, ki zdaj potekajo v šolstvu – povsem preplavljena z drugimi stvarmi. Si pa močno želim, da bi čim prej spet našla čas za pisanje. In tudi vem, da ga bom.