Reci mi kar Ana

Takrat nisem vedela, da se pred menoj začenjajo najbolj kruti in težki meseci življenja ...

Zmeraj, ko se danes spomnim tega koraka, me je sram in bi se najraje udrla v tla, če bi kaj pomagalo!

»Da ne boš mislila, da sem edina tepka na tem svetu,« mi je rekla Ana, ko se ji je zdelo, da sem že predolgo časa ostala brez besed in da jo le gledam, ne da bi se vtaknila v pogovor.

»Ko sem prišla v varno hišo, sem ugotovila, da sem le ena od mnogih, ki so prodale svojo dušo hudiču.«

Ana je čez čas rodila že drugega otroka in takrat so jo poznali že vsi policaji, zdravniki, socialni delavci, šolski psihologi, bližnji in daljni sosedje. Eni so zmajevali z glavami, drugi so se čudili, tretji so jo imeli za noro.

»Jaz pa sem živela za tiste trenutke, ko je bil Aleks pri pameti, kajti takrat sem lahko pozabila na pekel, v katerem sem se znašla. Mogoče kdo misli, da se ženska v mojem položaju nekje v podzavesti ne zna »pripraviti« na udarce in ostala presenečenja. Zna! Nagonsko sem vedela, kako naj dvignem roko, da pesti ne bodo padale po obrazu in kadar me je zbil na tla, sem vedela, kako naj se zvijem v klobčič, da ne bo padalo po ledvicah. Še zmeraj sem bila jaz tista, ki je služila denar, on ni s prstom mignil. Kakšen dan je izginil in ga potem dlje časa ni bilo in takrat sem vedela, da bo skupaj s svojo bando zakuhal kakšno svinjarijo. Toda nikoli ali pa zelo redkokdaj so jih zasačili pri delu. S tem se je tudi zelo rad hvalil, zlasti, če je bil drogiran ali pijan. Lahko si predstavljate, kakšno je bilo moje življenje …«

Žal pa je prišel čas, ko se je Aleksu, verjetno zaradi uživanja trdih drog, začelo mešati. Takrat ni bil le nasilen, temveč tudi zelo nevaren. Ana je skupaj z obema otrokoma marsikatero noč preživela zunaj, kajti domov se ni upala vrniti niti naslednji dan.

 

»Spominjam se nekega večera. Nekaj malega sem pripravila za večerjo, ker mi je denarja nenehno primanjkovalo. Bila sem odvisna od Rdečega križa, Karitasa. Domov se je prikazal prej kot ponavadi. Duh po palačinkah ga je začel motiti že takoj, ko je vstopil v kuhinjo. Začel je kričati in razgrajati, naj se poberemo, da bo vse skupaj najprej zažgal, potem pa prodal prvemu, ki ga bo srečal na cesti. Otroka sta začela jokati, pograbila sem ju in se zaklenila v sobo. Ne vem, od kod je dobil moč, da je odtrgal vrata in planil na nas, ki smo se stiskali v kotu. Začeli so padati udarci, ne samo po meni, tudi otrokoma ni prizanašal. Kljub bolečini, ki se je naselila v vsak centimeter telesa, sem še zmogla toliko moči, da sem nekako vstala in zbežala ven. Mislila sem, da smo na varnem. Potem pa zagledam luči njegovega avtomobila in ta norec je hotel zapeljati v nas! Še zadnji hip sem se mu umaknila, na ves glas sem kričala, da bi kdo pritekel na pomoč, žal pa so bili mojega kričanja vsi že tako navajeni, da nihče ni niti glave pomolil skozi okno … Skrivala sem se med hišami, žal pa so me psi s svojim lajanjem vsakič izdali … le nekaj metrov pred našo trgovino, ga zagledam, ko drvi proti nam. Otroka odložim na gajbici in jima zabičam, naj bosta tiho, jaz pa stečem naprej … ne vem več, kdaj me je dohitel, vem le to, da me je zbil in da me je vrglo v zrak in da sem potem brez zavesti obležala na tleh …«

Ljudje so se prikazali iz svojih hiš šele čez čas, pa še to neradi. Kdo pa si danes sploh želi vmešavati v družinske tragedije, zlasti tam, kjer je vsaka pametna beseda zaman?

Ana se ne spominja več, kdo je poskrbel za otroka, njo so odpeljali v bolnišnico, koder so se še ves naslednji dan borili za njeno življenje. Udarec kolesa ji je zdrobil nos, lične kosti, obraz ji je spremenil v brezoblično kepo krvavečega mesa. Imela je zlomljeno ramo, roko, nekaj reber. Na srečo so bili notranji organi nepoškodovani …

»Ni mi še bilo 25 let, vendar sem doživela že toliko, kot da bi živela nekaj stoletij. Odločila sem se in zapustila Aleksa. Šla sem v varno hišo, kjer sem preživela skoraj leto dni. Žal se posledice moje nepremišljenosti kažejo predvsem na otrocih. Oba potrebujeta strokovno pomoč, pa še ne vem, ali bosta psihično sploh kdaj taka, kot bi morala biti …«

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Žiri / nedelja, 18. september 2016 / 13:02

Občina prejela prikazovalnik hitrosti

Žiri – Tudi občina Žiri je med petnajstimi slovenskimi občinami, ki so v okviru projekta Javne agencije RS za varnost prometa Skupaj za večjo varnost – namestitev prikazovalnikov hitrosti »Vi vozit...

Objavljeno na isti dan


Šenčur / četrtek, 10. maj 2012 / 07:00

Nadstrešnica na pokopališču že pokrita

Šenčur - Na šenčurskem pokopališču so prejšnji teden dokončali dela pri postavitvi nadstrešnice in ureditvi platoja pred poslovilnimi vežicami. Kovinsko konstrukcijo za nadstrešn...

Kranjska Gora / četrtek, 10. maj 2012 / 07:00

Spremenili statut in uskladili predpise

Kranjska Gora - Občinski svet občine Kranjska Gora je na zadnji seji prejšnji teden obravnaval in potrdil sklop sprememb, nujnih za uskladitev občinskih predpisov z veljavno zako...

GG Plus / četrtek, 10. maj 2012 / 07:00

Čajanka za dan sprememb

Pobudi Slovenske filantropije so se ob Dnevu za spremembe pridružili tudi v medvoškem društvu upokojencev.

GG Plus / četrtek, 10. maj 2012 / 07:00

Doživetja in izpovedi Frančiške Fortuna

Kranj - Stanovalka Doma upokojencev Kranj Frančiška Fortuna je ob dnevu knjige pri oseminosemdesetih letih izdala svojo prvo zbirko pesmi. Pesmi pogosto prebira na različnih domskih prired...

Šport / četrtek, 10. maj 2012 / 07:00

Kmalu bo 4. kolesarski vzpon na Jošta

Klub študentov Kranj bo letos že četrtič organiziral kolesarski vzpon na Jošta.