Sedmica: Švica pod Karavankami

V ponedeljek, ko se je iz obtoka pred evrom umaknila nacionalna valuta in so bile oči evropske javnosti zazrte v Ljubljano, se je za Slovenijo čas za trenutek ustavil. Po pisanju Toneta Hočevarja, Delovega dopisnika iz Rima, so italijanski novinarji svojim bralcem, poslušalcem in gledalcem razlagali, da onkraj severovzhodne meje obstaja sodobna, prodorna in uspešna majhna država, ki je preskočila cela obdobja; čisto prava »slovanska Švica«, z razvito tehnologijo, hladnim habsburškim razmišljanjem in domala kitajsko gospodarsko agresivnostjo.

Neverjetno, koliko moči, enotnosti, volje, zanesenosti in samozavesti je v slovenskem narodu in njegovih politikih na poti k velikim, zgodovinskim ciljem. Preživeli smo avstro-ogrsko monarhijo, nacizem, fašizem in komunizem, si ustvarili lastno državo, vstopili v Evropsko zvezo, izpolnili stroga maastrichtska merila, nato pa vse te veličastne uspehe kronali s prevzemom evra. Kar temelji na trdni nacionalni valuti ali, kot je na državni slovesnosti v Cankarjevem domu rekel vladni predsednik Janez Janša: »Tolar ostaja neizbrisni del slovenske zgodovine in samozavesti, slovenske zgodbe o uspehu.« Zato bi morali temu nacionalnemu simbolu, ki je zdaj že zgodovina, postaviti spomenik.

Pred visokim evropskim avditorijem, zbranim v Cankarjevem domu (mimogrede, med tujimi državniki sem pogrešala predsednika sosednje Avstrije), je vladni predsednik Janez Janša svoj pozdravni govor odrecitiral zbrano in z vso potrebno tremo vrhunskega gledališkega igralca. Besedilo je bilo politično korektno, lahko bi rekli celo spravno, saj se ni izognil zaslugam, ki jih imajo za prevzem evra vse dosedanje slovenske vlade s finančnimi ministri, poslanci državnega zbora, obema guvernerjema in članom sveta Banke Slovenija na čelu.

Nedvomno se je vladni predsednik Janez Janša na državni slovesnosti z mednarodno udeležbo izkazal kot vrhunski sodobni politik, ki skupaj z državo parira neprimerno večjim evropskim narodom. Kljub temu manjka Janezu Janši nekaj samozavesti predsednika države dr. Janeza Drnovška, ki se je, denimo, dejavno zavzel za rešitev krize v Darfurju. Drži sicer, da je bil predsednik slovenske države s to svojo vnemo v mednarodni (in domači) javnosti marsikomu v posmeh, drži pa tudi, da je zdramil mednarodno javnost in jo premaknil s toge diplomatske tirnice. In, kajpada, svet opozoril na sodobno, prodorno in uspešno majhno državo, na Švico pod Karavankami, ki lahko zamaja celo italijansko davčno politiko.

Se pravi, glede na to, da Slovenija v primerjavi z drugimi državami preskakuje cela obdobja, da smo Slovenci po habsburško hladnokrvni in kitajsko agresivni, da se nam torej Evropejci nikakor nimajo zaradi česar koli posmehovati oziroma, da nas morajo jemati kot enakovredne in enakopravne partnerje, je bila v ponedeljek v Cankarjevem domu idealna priložnost, da vladni predsednik Janez Janša Veliko Britanijo in skandinavske države pozove, da po zgledu Slovenije prevzamejo evro, ki je po mnenju nemške kanclerke Angele Merkel simbol evropske integracije. Kljub zgodovinskim uspehom nekaj mednarodne samozavesti slovenskim politikom očitno še vedno manjka, verjamem pa, da bo prišla tudi ta. Če ne prej, pa med predsedovanjem Slovenije zvezi evropskih držav ali po njem.