Tveganje je del vojaškega poklica

Med vojaki, ki so se prejšnji teden vrnili z misije v Afganistanu, je bil tudi stotnik Miha Kuhar iz Kokre, ki je sicer zaposlen v gorski šoli Slovenske vojske na Bohinjski Beli, kjer je zadolžen za razvoj gorskega bojevanja. V Afganistanu je v okviru skupine OMLT, v kateri so bili pripadniki Slovenske vojske skupaj z italijanskimi kolegi, poveljeval usposabljanju afganistanske vojske.

Kako bi pojasnili razliko med mirovno in vojaško misijo?

»Tudi mirovna misija je vojaška misija, obstajajo pa različne oblike. Mi smo delovali v okviru ISEF-a, kar je mirovna misija, zaradi nacionalnih omejitev pa nismo sodelovali v neposrednih bojnih nalogah, temveč je bila naša osnovna naloga usposabljanje, učenje in svetovanje afganistanski vojski. Kljub temu da gre za mirovno misijo in da smo imeli nacionalne omejitve, pa je treba vedeti, da se vselej, ko greš iz baze, lahko vsak hip zgodi kontakt z uporniki ali pa naletiš na druge nevarne situacije, kot so bombe, zasede, samomorilci …«

Je v tem času prišlo do takšne situacije?

»Zgodila se je na eni zadnjih nalog v septembru, ko smo izvajali humanitarno pomoč 250 kilometrov zunaj baze v Heratu, na zelo težko dostopnem goratem območju. Ob vrnitvi je naša enota, v kateri so bili afganistanski vojaki (mi smo se vračali nekaj ur kasneje), naletela na bombo, podstavljeno na cesti. Pet afganistanskih vojakov, ki smo jih mi urili, je pri tem umrlo. Ta bomba je bila zagotovo namenjena eni od enot ISEF-a, bodisi Italijanom bodisi nam. Na tem območju delujejo oborožene lokalne milice, pri katerih ni natančno znan njihov cilj. Imeli so sicer informacijo, da k njim prihajamo s humanitarnimi nameni, zaradi česar naj ne bi sovražno delovali proti nam, vendar smo morali biti pripravljeni na vse, saj to ni uradna vojska. Največja grožnja v Afganistanu so ta čas improvizirane mine, ki jih postavljajo ob cesti, in samomorilci predvsem v avtomobilih.«

Kako v takih primerih, ki pridejo v javnost, pomirite domače? Je poskrbljeno za ustrezno komunikacijo z domovino?

»Za to je zelo dobro poskrbljeno, v bazi vsakodnevno lahko komuniciramo prek interneta, po službeni strani pa smo imeli ves čas na voljo satelitski telefon, tako da se lahko v vsakem trenutku oglasimo v Slovenijo. Ob vsakem takšnem dogajanju v našem okolju smo že predhodno poklicali nadrejene v domovini in domače, češ da se ni nič hudega zgodilo. O tem smo se že prej dogovorili, da smo preprečili dezinformacije in nepotrebne skrbi.«

Kako ste vi in vaši vojaki doživljali zaplet ob vrnitvi kontingenta v domovino?

»Naš pogled na zamudo pri vrnitvi v domovino je morda nekoliko drugačen, ker pač poznamo in razumemo situacijo. Dejstvo je, da Slovenska vojska nima svojega letala za strateški transport in smo vezani na druge prevoze. Ne glede na to, ali imajo vojske svoje prevoze ali ne, pa se ti skoraj redno prestavljajo iz različnih razlogov. V prvotnem načrtu je bilo, da gremo domov med 16. in 19. oktobrom, prvi termin za let smo dobili za 29. oktober, nato pa se je to prestavljalo na 1. in 2. november. Odpotovali smo z ameriškim transportnim letalom, ki je pripeljalo v Afganistan opremo, polet od 29. oktobra naprej pa so prestavljali, ker oprema še ni bila naložena. So nas pa o tem redno obveščali. To letalo se je prazno vračalo nazaj v Evropo in zato smo dobili ta polet brezplačno, kar je bilo že vnaprej dogovorjeno, tako da ne držijo informacije, da se nas je s prevozom kdorkoli usmilil. Ti odlogi so bili najtežji za domače. Dogovorjeno je bilo, da se misija 15. oktobra zaključi, ko je v Afganistan že prišla nova skupina. Takojšnja vrnitev pa iz že omenjenih razlogov ni bila mogoča, v Sloveniji se je to medijsko potenciralo in javnost je to doživljala kot hud zaplet. Naj povem, da v Afganistanu ni nič posebnega, če pride do preložitve poletov, zlasti notranjih. Ko sem bil v času misije na neki konferenci v Kabulu, je ta trajala pet dni, pet dni pa sem porabil, da sem zaradi zapletov pri prevozih prišel iz Herata v Kabul in nazaj.«

Preden ste vi odšli, je prišel v Afganistan že novi kontingent vojakov, zaradi česar ste morali menda bivati v šotorih?

»Tudi to je v Afganistanu nekaj povsem normalnega. Šotori so ogrevani, veljajo pa terenski namestitveni pogoji (zložljive postelje), kar za vojaško življenje ni nič nenavadnega. V naši bazi je bila večina ameriških enot stalno nameščena v napihljivih šotorih, tak je pač standard zaradi tamkajšnjih pogojev in zaradi velikega števila enot. Ko so bile volitve, smo denimo na terenu spali na prostem (pri dnevnih temperaturah 55 in nočnih 30 stopinj Celzija), vrh vsega še na tveganem območju. Toda tak je pač naš poklic. Za te pogoje smo tudi vnaprej vedeli. Komu od domačih je to morda težko razumljivo, vendar mora vojak delati tudi v zahtevnih razmerah, nad čimer pa se ne pritožujemo. Za takšne pogoje se tudi usposabljamo.«

V gorski šoli Slovenske vojske na Bohinjski Beli, kjer ste odgovorni za razvoj gorskega bojevanja, veliko delate pri usposabljanju domačih in tujih vojakov. Kakšna izkušnja je bila za vas misija v Afganistanu?

»To je bila nova, zanimiva in zelo koristna izkušnja, tako s poklicnega kot tudi človeškega stališča. Z velikim veseljem sem prišel nazaj, ne ker bi mi bilo v Afganistanu odveč, pač pa zato, ker je Slovenija tako zelo lepa in tudi življenje v vseh pogledih lepše kot v Afganistanu, kjer že trideset let neprekinjeno traja vojna.«

Številni gredo na mednarodne misije najbrž tudi iz materialnih razlogov, kakšen pa je bil vaš motiv?

»Zagotovo je razlog tudi materialni, saj ima vsak od nas svoje potrebe in načrte. Zame pa je bil tudi poklicni motiv. Zame kot za častnika, ki dela na področju usposabljanja in ker v gorski šoli usposabljamo pretežno za Afganistan, udeležba na misiji pomeni tudi velik prispevek k osebni kompetenci. Koristilo mi bo tudi pri nadaljnjem delu v gorski šoli. Poleg tega menim, da vojaku danes nekaj manjka v karieri, če se ne udeleži vsaj ene mednarodne misije. Naš posel je sedaj v tujini, za danes in za prihodnost pa upam, da nam države ne bo treba braniti tukaj v Sloveniji.«

Čeprav je človek za domovino verjetno pripravljen bolj tvegati kot v tujini?

»To je lahko predmet razprav. Tveganje je pač del našega poklica, s čimer sam nimam težav. Že od mladih let se ukvarjam z alpinizmom, gorskim vodništvom in gorskim reševanjem, kjer se prav tako tvega, le na drugačen način. Tako pri mojem poklicu kot pri konjičku pa je pomembno zavedanje, da bom tvegal in da se je treba na to ustrezno pripraviti: fizično, psihično, strokovno in z materialnimi sredstvi je treba narediti vse, da bo tveganje čim manjše. Brez tveganja ne gre, to dejstvo smo sprejeli že, ko smo šli v ta poklic. Težje kot nam vojakom pa je sprejeti našim domačim, ko odhajamo v tvegane situacije.«

Ste v času svoje odsotnosti pogrešali družino?

»Včasih je bilo treba to kar odmisliti, zlasti zaradi najmlajše, šestletne hčerke, ki je po internetu na koncu nenehno spraševala: ati, kdaj prideš … Sicer imava z ženo še tri sinove, stare 24, 21 in 18 let.«

Ko ste se vrnili, so vam vaščani v Kokri pripravili dobrodošlico. Kako ste jo doživeli?

»To je prekrasna zgodba. Sprejem v Kokri me je presenetil, srečanje z domačimi, prijatelji in vaščani je predstavljalo lep uvod v ponovno civilno življenje. Ko se namreč vojak vrne domov, lahko doživi krizo, osamljenost, se težko privadi na način življenja, iz katerega je bil nekaj časa iztrgan. Ob sprejemu svojcev, prijateljev in vaščanov v Kokri mi je bilo toplo pri srcu, saj da vedeti, da so ljudje mislili nate, da jih je skrbelo in da so veseli, da si se vrnil.«

Boste doma pogrešali adrenalin, saj doma življenje ni tako vznemirljivo, kot je bilo v Afganistanu?

»Doma pa je drugače. Spet se srečujem z vsakdanjim življenjem, treba se je vključiti v tukajšnji službeni ritem, zaživeti družinsko življenje, sprejeti vsakodnevno rutino od plačevanja položnic do tekanja po uradih za dokumenti (z ženo se lotevava gradnje hiše), skratka gre za drugačen način dela in komuniciranja. Dovolj adrenalina pa sem deležen pri svojem konjičku, gorništvu in gorskem reševanju. Nisem pa od tega odvisen. Doma imam rad svoj mir, rad sem z družino in s prijatelji, in če me vidite v civilu, najbrž ne bi rekli, da opravljam vojaški poklic.«