Iz starih časov: Lan za prejo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 19. januar 2007 / 05:00

Ker se zdi, da je Gorenjski glas edini (?), ki še neguje starodavno tradicijo preje, ne bo napak, če o njej zapišemo še katero. »Pred kakimi sto leti in še preje se je vsa gorenjska stran prav doli do Ljubljane ukvarjala s prejo. Lepo je bilo gledati takole junija ogromne njive višnjevo cvetočega lanu, ki je kakor morje valoval v vetru. Pozimi pa so po vseh hišah brneli kolovrati pozno v noč. Da bi si bila Gorenjska nabavljala kako drugo perilo nego platno, ki se pridela doma, na to ni bilo misliti. Saj pravi pesem: 'Poštena je predica / in stara ta resnica, / da tisto dekle kaj velja, / ki obleko vso domačo ima.'« Tako pripovednica Manica Koman (1880-1961) v svoji knjižici Na Gorenščem je fletno, izdani 1928. Iz tega dela bomo v nadaljevanju še navajali.

Najprej o lanu, brez katerega preje pač ne bi bilo. »Od lanenega zrna, ki ga vseješ, pa do tedaj, da ti izroči tkalec izgotovljeno platno, je dolga pot in ti da dosti opravila. To je menda vzrok, da se je zadnje čase v nekaterih krajih setev lanu precej opustila. Poleg tega je imel kmet glede perila vedno več tujih, če tudi dražjih in slabejših izdelkov na razpolago in je začel setev lanu vedno bolj opuščati ter se ukvarjati z drugimi pridelki, ki povzročajo manj opravila. To velja zlasti za kraje, ki se nahajajo v bližini Ljubljane.« Pojav, ko tuji in cenejši tekstilni izdelki na našem trgu izpodrivajo dražje domače, torej ni od danes, v drugačnih oblikah so mu bili priča že pred sto leti.

A smo še pri lanu. Tudi če ga nihče več ne seje, ga posejmo mi na teh straneh. »Zemlja za lan se navadno pripravi na strnišču črne detelje, ki jo v jeseni podorjejo. Spomladi brazde dobro prekopljejo, da je zemlja zrahljana. Na tako pripravljeno zemljo posejejo lan v začetku maja (o sv. Filipu in Jakobu). Pozneje njivo enkrat ali po potrebi tudi dvakrat oplevejo. V drugi polovici meseca junija dobi lan lepe višnjeve cvetove in vsa njiva je – kakor že gori omenjeno – podobna morju … Ko postanejo semenske glavice sivkaste, je znamenje, da je lan zrel. To je navadno v drugi polovici julija (o sv. Jakobu). Tedaj ga porujejo, zvežejo v pripravne snope in izvozijo na skedenj, kjer ga prično 'refljati' na za to pripravljenih grabljah, katerim pravimo 'gradaše'. Refljanje ima namen glavice, to je seme, ločiti od slame. To delo je precej naporno in ga navadno opravljajo možaki. Glavice se potem suše na 'dirah' (lesena sušilna naprava) ter se morajo večkrat premešati, ker zelo rade plesnijo. Suhe se omlatijo, pa se iz njih dobi laneno seme, iz katerega prešajo laneno olje. Prešanje (goščo) pa pod imenom 'lanene tropine' porabijo kot tečno hrano za živino.«

Toliko zaenkrat, o teritvi lanu pa naslednjič. Sprašujem se, ali sem že kdaj videl njivo cvetočega lanu, ki spominjala na vzvalovano morje ali vsaj jezero? Morda, a v spominu tega nimam. Me prav zanima, kje bi se ga še dalo videti. Junija 2007, denimo?