Ko telovadnica začasno postane dom ...

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Škofja Loka / sobota, 31. oktober 2020 / 23:51

Mineva že dvanajsti dan, odkar so v telovadnico šole Jela Janežiča preselili 32 okuženih stanovalcev Centra slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka. Kakšno je življenje v zunanji rdeči coni, sta nam zaupala dva stanovalca, eden je tam že od prvega dne, drugi od minulega petka.

Škofja Loka – V telovadnici, ki so jo pred tem opremili kot začasno prebivališče za okužene starostnike in v njej s pregradami uredili deset triposteljnih, sedem dvoposteljnih in eno enoposteljno sobo, zdaj že dvanajsti dan prebivajo stanovalci doma, ki so bili pozitivni na test koronavirusa. Med njimi sta tudi 89-letni Milan, sicer poldrugo leto stanovalec škofjeloškega centra, in nekaj let mlajši Vinko, ki v domu prebiva že sedem let.

»Imel sem nekaj povišano temperaturo, vzeli so mi bris in izkazalo se je, da je bil pozitiven. Kje bi se lahko okužil, ne vem,« je dejal gospod Milan, ki so ga v rdečo cono preselili prejšnji petek. Pravi, da je to že njegova tretja selitev letos. Najprej so ga januarja zaradi pljučnice odpeljali v bolnišnico na Golnik, pred kratkim v rdečo cono v domu in zdaj v telovadnico. V domu ima enoposteljno sobo in je vajen zasebnosti, v telovadnici pa se je treba navaditi, da jih je več skupaj. »Gre za zasilno nastanitev, a bomo že preživeli. Da bi se le kmalu vrnilo zdravje in se bomo lahko vrnili nazaj v dom. Težko že čakam,« je dejal stanovalec, ki si čas krajša z reševanjem križank in branjem, občasno tudi telovadi. Vsak dan sprejme nekaj klicev svojcev, tako da ni povsem odrezan od zunanjega sveta. Pravi tudi, da osebje dobro skrbi zanje, med njimi pa se zaposleni ves čas gibljejo v zaščitnih oblekah. »Prav nič prijetno jim ni pod temi skafandri. Ena sestra je včeraj dejala, da je čisto premočena. Kaj ne bo, dvanajst ur v teh oblačilih,« je sočuten stanovalec.

Da so prijazni in da dobro poskrbijo za stanovalce, pritrdi tudi Vinko. »Zaščitene v skafandrih pa komaj prepoznaš, samo po glasu,« pravi sogovornik. Življenje v telovadnici se seveda razlikuje od njihovega vsakdana v domu, to okolje tudi najbolj pogreša in bi se tako kot predgovornik rad čim prej vrnil, upa, da bo to že prihodnji teden. Pravi, da ne počne nič posebnega, zunaj pred vrati pokadi kakšno cigareto. »Ne, prav nikogar ni mimo,« zatrdi Vinko, ki je kljub posebnim razmeram slišati optimističen.

Poleg ekipe zaposlenih, ki delajo tudi po dvanajst ur, kot je že prejšnjič povedala direktorica centra Silva Košnjek, imajo zdaj v rdeči coni tudi prostovoljca Aleša. Od tri do štiri ure dnevno, ki jih imajo na razpolago svojci, da pokličejo starostnike v rdečo cono, je tam na voljo za posredovanje klicev. Aleš je že nekaj časa v medijih spremljal razmere, ki vladajo v škofjeloškem domu. Tam prebiva tudi njegova mama, vendar doslej na srečo ni bila okužuna. Javil se je na poziv, da iščejo prostovoljce, saj je želel pomagati in zaposlenim, ki izgorevajo pri delu s starostniki, odvzeti vsaj nekaj bremena. Pred začetkom dela so ga usposobili, kako je treba uporabljati osebno zaščitno opremo, zdaj pa je že dodobra začutil utrip življenja v rdeči coni.