Nezakonitosti v postopkih javnih naročil

Besedilo: Simon Šubic
petek, 7. marec 2008 / 06:00

Zgodba je še sveža: javni razpis za gradnjo centra za vodenje in kontrolo zračnega prometa na Brniku so razveljavili zaradi domnevnih nezakonitih dejanj. Bi se jih dalo preprečiti že v kali?

Večina prahu, ki se je dvignil zaradi februarske kriminalistične akcije v zvezi s sumom podkupovanja za pridobitev projekta gradnje centra za vodenje in kontrolo zračnega prometa ter kontrolnega stolpa na Brniku, se je že polegla. Prav ta primer je sprožil tudi razpravo o možnih zlorabah v postopkih javnega naročanja, kjer se vrtijo ogromne vsote denarja. Po doslej znanem, naj bi v primeru kontrolnega stolpa šlo za nedovoljeno naknadno spreminjanje končnih ponudb. Pri tem se zastavlja vprašanje, ali lahko tovrstne zlorabe naročnik sploh opazi v postopku javnega naročanja. V konkretnem primeru že ni bilo tako, sta nam zatrdila odstopljeni direktor Kontrole zračnega prometa Srečko Janša in Uroš Škufca, izvršni direktor ljubljanskega podjetja Praetor, ki je pravno svetovalo pri postopku izbire izvajalca za gradnjo kontrolnega stolpa.

Potem ko je prvi javni razpis iz leta 2006 propadel, je Kontrola zračnega prometa lani spomladi začela z novim, odprtim postopkom javnega naročanja za projekt, vreden skoraj 21 milijonov evrov. Prvo odpiranje ponudb je bilo konec poletja. Ponujene cene so bile različne – od skoraj 29 milijonov evrov s strani Vegrada do 19 milijonov evrov, kot sta skupaj ponudila Gradis Celje in srbski partner Mitrović Dedinje. Ker so bile vse ponudbe tehnično pomanjkljive, so razpis prekinili, postopek pa v skladu z zakonodajo nadaljevali s pogajanji z vsemi petimi ponudniki (poleg omenjenih še SCT s Primorjem, Strabag ter SGP Pomgrad skupaj s Kraškim zidarjem in mariborskim Konstruktorjem). Od vseh so znova poiskali formalne ponudbe, njihovo odpiranje je bilo konec novembra 2007, ponujene cene pa so bile že precej drugačne kot cene iz prvotnega postopka. Po tem odpiranju so sledila nova pogajanja z vsakim ponudnikom posebej, vodila jih je tričlanska komisija, v kateri je bil tudi osumljeni Tomaž Žibert. Po koncu pogajanj so ponudniki oddali še končne pisne ponudbe. Na odpiranju 17. decembra 2007 je najbolj zbodla sprememba cene Vegrada, ki je sprva ponudil skoraj 29 milijonov evrov, nazadnje pa samo dobrih 19 milijonov evrov. »Meni osebno se je ta razlika zdela nenavadna, vendar nisem posumil o ničemer nezakonitem,« se spominja Srečko Janša. Druga gradbena podjetja so svoje cene korigirala v manjši meri: Gradis Celje jo je s prvotnih 20,5 milijona evrov dvignil na skoraj 21 milijonov, SCT in Primorje sta jo z 22,6 milijona znižala na 21,4 milijona evrov, skupina s Pomgradom je ponudbo s 25 milijonov znižala na 21,5 milijona evrov, Strabag pa je ceno v končni ponudbi s 23,5 milijona evrov znižal na 22,8 milijona evrov.

Po zadnjem odpiranju ponudb je komisija preverila še njihov tehnični del – ali so obljubljeni terminski plani realni. T. i. razčiščevalni sestanki s ponudniki so potekali konec decembra in januarja, končna odločitev pa bi morala biti znana februarja. Namesto tega so sledile aretacije vpletenih v domnevni gospodarski kriminal in posledična razveljavitev razpisa. »Če se ne bi končalo, kot se je, bi bil postopek normalno izveden do konca in nihče ne bi ničesar posumil. Postopek je namreč potekal povsem korektno. Še taka zakonodaja, še tako upoštevanje predpisanih postopkov ne more preprečiti kaznivih dejanj. Tudi umori so prepovedani v kazenskem zakoniku, pa se vseeno dogajajo,« pravi Uroš Škufca iz Praetorja. Ljubljansko podjetje se ukvarja pretežno s postopki javnega naročanja in je v tem segmentu med največjimi v Sloveniji. Izkušenj jim ne manjka, saj poslujejo že od leta 2000, na leto pa svetujejo pri dvesto do tristo postopkih velikih javnih naročil.

Na vprašanje, kako bi se lahko vsaj hipotetično izognili menjavi kuvert s popravljenimi ponudbami, Škufca odgovori: »Z oddajo elektronske ponudbe, ki jo zadnja sprememba zakona o javnem naročanju tudi omogoča. Elektronska ponudba je časovno žigosana s strani tretje osebe in podpisana z elektronskim podpisom ponudnika. Ponudnik tako ne more zanikati, kdo in kdaj je poslal ponudbo, kar onemogoča nezakonito menjavo ponudb. Seveda ima sistem elektronske ponudbe tudi pomanjkljivosti: vprašljiv je trenutni nivo izobraženosti za oddajo elektronske ponudbe, obstaja pa tudi strah ljudi pred nečim novim. Prihodnost je zagotovo na strani elektronske ponudbe.«

In kako je sicer v Sloveniji urejeno področje javnih naročil? »Vedno bolje. Zadnji zakon o javnih naročilih, sprejet konec lanskega leta, je zagotovo najboljša rešitev, kar smo jih doslej imeli. Obstaja še nekaj manjših pomanjkljivosti, vendar v principu je zakon dober. Bolj moti dejstvo, da so zakon o javnih naročilih v zadnjih desetih letih že štirikrat spremenili, kar je za moj okus preveč. Komaj se vzpostavi ena praksa, že se spremenijo pravila, kar ni dobro. Sistem javnega naročanja bi namreč moral biti čimbolj stabilen,« še razmišlja Škufca.