Pobegnili sva iz »Kindergartna«

Besedilo: Stanislava Borovšak
Kategorija: Zanimivosti / sobota, 27. julij 2024 / 18:57

Ko sva bili še čisto majhni (12)

Nekega dne, sredi dopoldneva, sta v igralnico stopila dva nemška vojaka. Pokazala sta na naju in vzgojiteljica naju je odpeljala v pisarno. Tujca sta naju nekaj izpraševala v nemščini, »Tante Kristl« pa po slovensko. Nič nisva razumeli, bili sva čisto tiho in preplašeno gledali v tla. Po neprijetnem obisku sva bili s sestrico trdno odločeni, da pobegneva iz vrtca. Pobegu se je pridružila tudi najina soseda Danica.

Hiša, v kateri je bil vrtec, je stala na vrhu Žanovega klanca, zato smo pot domov dobro poznale. Iz vrtca smo ušle takrat, ko smo si umivali roke v umivalnici in je bila tam velika gneča. Stekle smo po bregu v Graben, kjer so pri Švelcu stanovali Prešernovi. Švelčev gospod je imel kleparstvo, zato je bilo ob hišo prislonjeno veliko pločevine. Med to pločevino smo se skrile. Skozi majhno špranjo smo opazovale, kaj se dogaja pred našo hišo. Otroci iz vrtca s »Tante Kristl« na čelu, so nas iskali, a zaman. Ustavili so se na mostu in vzgojiteljica je poklicala starega ata ter se pogovarjala z njim. Naše skrivališče je postalo dolgočasno, zato smo sklenile, da se pokažemo. Zbrale smo ves svoj pogum in odšle na most ter vsem povedale, da nočemo več v vrtec.

Naslednji dan nama ni bilo treba več v vrtec. Stari ata naju je naložil na voz, ki ga je naš voliček odvlekel na predtrško polje.

Svoje prve vzgojiteljice ne bom nikoli pozabila. Po vojni sem slišala pesmico »Prišla je urca, odšla je frizurca zaradi nemškega mulca.« Vsebine pesmi nisem razumela in sem prosila za razlago svojo mamo. Povedala mi je, da so aktivisti OF strigli lase dekletom, ki so bile prijateljice Nemcev. Po tej razlagi sem tudi rešila veliko uganko, zakaj nisem nikoli videla frizure »Tante Kristl«, saj je na glavi vedno nosila ruto po zadnji modi.

Še danes ne vem, kdo je uredil tako, da sva bili s sestrico oproščeni obiskovanja vrtca. Čez nekaj mesecev sva z velikim veseljem začeli obiskovati slovenski otroški vrtec, ki je bil začasno v stavbi, kjer je danes hotel Grajski dvor.

Kako sva sami pomolzli kravo

Kmalu potem ko sva prenehali obiskovati otroški vrtec, smo doživeli bombni napad. Angloameriška letala so bombardirala železniški predor med Otočami in Radovljico. Bomba, namenjena železniški progi, je padla v Predtrg, vendar ni naredila velike škode. Stari ata je bil takrat, ko so Nemci sestrelili zavezniško letalo, na polju. Letalo je padlo v predtrško gmajno. Zaradi letalskih napadov je stari ata menil, da je bolje, da ostaneva s sestrico doma. Ponavadi sva se s sosedovo Danico igrali pred »podom«. Imeli sva pleteno mizico in dva stolčka, pletena vozička z najinima punčkama ter veliko majhnih posodic za »kuhanje«. Ponavadi so na naju popazili sosedi.

Nekega dne se je pripravljalo k nevihti, zato so morali domači hitro v Predtrg po seno, ki se je ravnokar posušilo. Obljubili sva, da bova pridni in da ne bova ničesar »ušpičili«. Igra z najinimi igračami je bila nekaj časa zelo zanimiva. Naenkrat pa sva si izmislili, da sta najini punčki lačni in da bi radi pili mleko. Hitro sva našli rešitev. Marica, ki je bila vedno bolj pogumna, se je domislila, da bova mleko dobili pri naši kravi. Šli sva v hlev. Marica je vzela stolček in posodo ter se spravila pod kravo, kot sva vsak večer videli staro mamo. Pri vsakodnevni molži sva ji radi pomagali tako, da sva vsaka z eno roko držali kravji rep. Tokrat je molzla Marica, jaz pa sem lahko držala rep z obema rokama. K sreči je bila krava potrpežljiva in je dala celo nekaj kapljic mleka. Molža ni popolnoma uspela, ker se je pred hlevom nenadoma pojavil naš voliček z vozom sena. Stari ata je planil z voza, pritekel v hlev, zgrabil naju vsako z eno roko in odnesel na dvorišče. Videli sva njegov zaskrbljeni obraz. Bil je brez besed, stara mama je nekaj kričala, teta Rezka pa je samo prestrašeno gledala. Od tedaj naprej nama je bilo prepovedano vstopati v hlev. Hudo nama je bilo, ker nisva več mogli držati krave za rep.