Milijon dolarjev za ...

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / nedelja, 30. november 2008 / 06:00

Pred sobotno premiero v Prešernovem gledališču smo se pogovarjali z režiserko drame Prečkanje avtoceste ali Zgodba o zlati ribici Andrejo Kovač.

Po režijah uvodnih in zaključnih dogodkov ob Tednu slovenske drame, tokrat v Prešernovem gledališču režirate tudi prvo predstavo. Je prednost, predstaviti se za vas novemu občinstvu s predstavo, ki je v Sloveniji še nismo videli, medtem ko jo po Evropi že z uspehom igrajo?

»Vsekakor je prednost. Že zato, ker drama odpira povsem novo polje spoznavanja. Estonija ima, tako kot Slovenija in Kranj teden slovenske, teden estonske drame, v okviru katerega so podobno kot pri nas pred leti iskali nove avtorje. Sodelovali so z londonskim Royal Courtom … in na eni takih delavnic se je s svojo prvo dramo Prečkanje avtoceste ali Zgodba o zlati ribici pojavil Jaan Tätte, takrat sicer igralec v Tallinna Linnateater. Danes sodi med najbolj uspešne in produktivne estonske dramatike mlajše generacije, igrajo ga na največjih evropskih odrih. Torej ni naključje, da je ravno Prešernovo gledališče sprejelo mojo ponudbo za režijo tega dramskega besedila. Hkrati se s predstavo odpira tudi spoznavanje države, ki nam je v nekih pogledih zelo podobna, v drugih pa zelo različna.«

In o njej vemo zelo malo …

»Skorajda nič. Pa vendar, sodeč po tekstu lahko v marsikateri točki pridemo skupaj. Torej prednost je, ker gre za mlajšega avtorja in ker je dramo napisal igralec. Tekst je gledljiv in ga je dobro igrati. Dobro je napisan, vsaka replika je pomembna, ritem lepo teče, dialogi so odlični …«

Vas je besedilo prevzelo tako rekoč kar tam, v Tallinnu v Estoniji?

»Čarobno in čudežno se ne začne le zgodba, ampak tudi to, kako sem do nje prišla. Bila sem na gledališki delavnici v Helsinkih in smo šli na izlet z ladjo v estonski Tallinn. Hodili smo po starem mestu, nakar vidim velika okovana hrastova vrata. Vstopim in ugotovim, da je to gledališče Linnateater. Opazim neke dramske tekste, a si rečem, kaj čem to nosit domov. Gremo. A mi ni dalo, stekla sem nazaj po ulici v gledališče in si kupila knjigo. Ko sem jo začela brati, me je prevzela. Od takrat je preteklo eno leto in drama je sedaj na odru.«

Gorenjci, ki hodimo v gledališče, vas poznamo po drami Polom, ki ste jo delali z ansamblom Gledališča Toneta Čufarja. Ustvarili ste precej nekonvencionalno predstavo v železarni, s psi, avtomobilom … na »odru«. Vse skupaj je bilo glede na tematiko videti zelo resnično. Kako je tokrat, sodobna zgodba o človeku, ki je v množici vendarle sam?

»V zgodbo najprej vstopajo trije liki, gre za neke vrste variacijo nespodobnega povabila. Že v tekstu pa se pojavi pet stavkov, ki gredo čez tako imenovano četrto steno, kot rečemo v gledališču, čez rampo, saj direktno naslavljajo publiko. Daj se uleži, ne, boljše, da stojim, ker zadnja vrsta ne bo nič videla ali drug primer, kaj si pa ti misliš, da smo na filmu, ne, smo v gledališču, kakšna pa je razlika. Tekst že v osnovi nosi stavke, ki gredo »čez rampo« in to je bilo moje vodilo, kako naj se ukvarjam z njim. S tem smo začeli igrati in rušiti meje konvencionalnega. V smislu, kaj je gledališče, kdo je gledalec, kdo igralec, katere stvari gredo čez, kako se lahko skozi prostor, sceno, premike, skozi minimalne igralske intervencije poseže in igra v obliko, v iluzijo gledališča kot takega. Tudi zato je na odru vse vidno. Scena je izdelana iz scenskih elementov, ki jih sicer ne vidimo, kablov, luči, praktikablov, desk … Ničesar ne skrivamo, ni sten, vrata se premikajo, potujejo sem in tja, rekviziti so vseskozi na odru pripravljeni za uporabo. V mizansceni igralci preigravajo različne žanre, od mehiške limonade, komedije do drame in povsem moderne postavitve s koreografskimi elementi. Če je bil pri Polomu ambient tisti, ki je pripovedoval resnične človeške usode, je tukaj sama »gledališkost« tista, ki narekuje, kaj narediti na odru, da je oder magic, da je iluzija, da je gledališče kot tako očiščeno tega, kar skrivamo za nekimi rdečimi zavesami …«

Predstavo ste pripravili s komorno postavo štirih igralcev. Kako ste se ujeli z njimi, vidijo besedilo podobno kot vi?

»Kar se zasedbe tiče, je ta idealno pisana zasedba za tak komad. Vsi štirje so vseskozi na odru, nihče ne gre nikoli dol. Vse se vidi, tudi to, kar se dogaja zunaj zidov. Igralci so besedilo zapopadli zelo različno, vsak v kakšni točki tudi nekoliko težko. Moram pa reči, da so izjemno sledili in smo se tako zabavali kot nagarali. Bila je velika pripravljenost za delo, redko namreč igralci sami predlagajo, da bi imeli tudi v soboto vajo, in to ne za štiri ure, ampak pol dneva.«

Ampak vendarle, zgodba na prvi pogled deluje nekoliko abstraktno …

»Kot sem rekla, je zgodba variacija na nespodobno povabilo. Tu je mlad par in tu je tip, ki moškemu ponudi denar za njegovo žensko. To je v nekaterih točkah enormno smešno, v drugih pa gre zelo zares. Vsak izmed likov je postavljen pred ključno odločitev, kako se spopasti sam s seboj. Skočiti mora na eno ali drugo stran in si reči, o.k. ne bom sprejel milijarde dolarjev ali pa, sprejel jo bom, ampak bom moral s to svojo odločitvijo živeti. To je tema predstave, ali je želja res tisto, kar nas poganja naprej in kako daleč je človek pripravljen iti za to.«

Ste v času snovanja predstave komunicirali z avtorjem Jaanom Tättejem?

»Po elektronski pošti in telefonu. Je zelo hecen tip, kar nekaj časa nam ni odgovarjal in smo že skoraj izgubili avtorske pravice, potem pa, jasno v zadnjem trenutku, se je le oglasil. Na elektronsko pošto se redko javlja, ker je velika bariera angleščina, druga pa dejstvo, da je, kot kaže, podoben glavnemu liku iz predstave. Živi v svetilniku na samotnem otoku in je svetilničar, zraven pa še malo drame piše.«

Podobnosti v mentaliteti, Slovenci – Estonci?

»V želji, da bi se nekam premaknili, da bi imeli nekaj, kar drug nima, oziroma, da si želimo tisto, kar ima drugi boljšega, smo si zelo podobni. Je pa res, da pri njih odločitve potekajo dosti počasneje. Tam na konkreten predlog, jaz bi rad imel vašo ženo, oni debatirajo 20 minut. Pri nas bi se že zdavnaj pobili …«

Menda igralci tudi med odmorom ostanejo na odru?

»Eden izmed igralcev med odmorom zabava občinstvo. Vsi ostali igralci igrajo odmor, kar pomeni, da jih ni. Odvisno od vsakega igralca, zlata ribica postavi izziv pred tri igralce na odru v obliki denarja, za gledalce pa je to izziv v obliki odmora. Oni se morajo odločiti, ali bodo vzeli denar in živeli s posledico, gledalci pa se odločijo, ali bodo vzeli odmor zato, da bodo gledali, kaj se dogaja na odru ali bodo šli ven na »čik pavzo« in bodo zamudili dogajanje na odru.«

Kaj bi naredili, če bi vi ujeli zlato ribico?

»Zaželela bi si še več takih študijev, kot je bil ta.«