Ptice so odličen pokazatelj ohranjenosti narave

Besedilo: Marjana Ahačič
petek, 7. marec 2008 / 06:00

V Angliji bi gozdove, v katerih živi črna žolna, razglasili za naravni rezervat - če bi jih imeli. V Sloveniji živi ta v Evropi zaščitena ptica tako rekoč v vseh gozdovih, na 60 odstotkih ozemlja države torej.

Slovenija se uvršča v sam evropski vrh po ohranjenosti in pestrosti narave. Seveda ne samo zaradi črne žolne. Pestrost ptic, ki so odličen kazalec stanja v naravi, je tudi v drugih življenjskih okoljih, ne le v gozdu, pri nas neprimerljivo večja kot v zahodni Evropi. To pomeni, da je narava v Sloveniji dobro ohranjena.

»Ptice so dober pokazatelj zaradi svoje zelo preproste zaznavnosti, še to srečo imajo, da jih ljudje radi opazujemo. Zato tudi prej zaznamo, če se z njimi dogaja kaj nenavadnega. Ptice so na vrhu prehranjevalne verige, zato takrat, ko opazujemo, kaj se dogaja z njimi, pravzaprav spremljamo tudi vse nivoje pod njimi,« pojasnjuje ornitolog Tomaž Mihelič. Še eno uporabno lastnost imajo: mobilne so. Odidejo, ko jim stanje v okolju škodi, in se vrnejo nazaj, ko se življenjske razmere izboljšajo. In ljudje to opazimo. Kot smo opazili, da nekatere ptice vendarle izginjajo tudi pri nas.

Pisani pogorelček in zamaskirani srakoper

Živahni pogorelček je ptica, ki so jo ljudje, ki so živeli na vasi, včasih pri nas redno srečevali. Tipična gorenjska kmetija je bila nekoč obkrožena z visokodebelnim sadnim drevjem. Želja po lepšem in debelejšem sadju ter lažjem obiranju je videz vaških sadovnjakov korenito spremenila. Okoli hiš so danes posajena nizka drevesa, ki potrebujejo škropiva in gnojila, da sploh preživijo in obrodijo, večina sadja, ki ga kupimo, pa prihaja s plantaž.

Pogorelček, nekoč stalni prebivalec takšnih sadovnjakov, je v zadnjih desetletjih izginil iz naše bližine. Tipičnemu žužkojedu, ki mu prijajo tako ličinke kot odrasle živali tistih vrst, ki jim ljudje rečemo škodljivci, je namreč zmanjkalo hrane, pa tudi prostora za gnezda si v nizkih in tankih deblih novih sort ni mogel več najti. Zato v zadnjih petdesetih letih številnost nekoč pogoste vrste upada, saj je zanj primernega zdravega življenjskega prostora vedno manj. In to kljub temu, da je sadovnjak, v katerem živi pogorelček, neke vrste garancija, da je hrana, ki prihaja od tam, zdrava,« poudarja Mihelič.

Druga tipična ptica, ki so jo še naši starši redno videvali, je rjavi srakoper. Ta se najraje hrani na traviščih, z velikimi žuželkami, kakršne so kobilica, muren in bramor. »Ko sem kot otrok stopal po travniku, so ob vsakem koraku iz trave skakale kobilice. Ko zdaj hočem ujeti kakšno, da bi jo pokazal svojim otrokom, se moram bistveno bolj potruditi,« enostavno razloži pojem upadanja biotske pestrosti Mihelič. Tudi srakoper torej izginja zato, ker nima več kje poiskati hrane. Velikih žuželk je vse manj, ker so se nekdaj razdrobljeni travniki z mejicami, grmi in kolovozi spremenili v obsežna, vrstno monotona pregnojena travišča. »Hrana na teh monotonih travnikih ni več primerna za murne in bramorje, pa tudi zgodnja in večkratna košnja jim ne ustreza. Ob starih poteh so bili včasih pasovi trave, ki jih nikoli niso kosili. Kakšno pestrost življenja si lahko našel tam! Ob tem na velike žuželke, posledično pa tudi na ptice in na ljudi, prav gotovo vpliva tudi škorpljenje na žitnih in koruznih poljih ter sadovnjakih.«

Triprsti detel, varuh naravnega gozda

Ptice so tudi v gozdu dobri pokazatelji stanja, a se morda človeka malo manj dotaknejo, ker gozd sam po sebi – ne glede na to, ali je pester, naraven, ali bolj monoton gospodarski gozd – zato ni nič bolj niti manj zdrav za človeka. »Bistvo naravnega gozda je, da je zaradi svoje pestre strukture in življenjske združbe veliko manj ranljiv. To pomeni, da je sposoben sam hitro zatreti tisto, kar z našega, človeškega vidika razumemo kot škodljivo,« pojasnjuje Mihelič in kot primer navede lubadarje v nižinskih smrekovih gozdovih. »V preteklosti so določene vrste – smreko, na primer – pogozdovali na mesta, ki sicer niso njihova naravna rastišča, zato so tu bistveno manj odporne. Na Sorškem polju ima na primer lubadar tako moč zato, ker po eni strani smreka tam raste na območju, ki ji ne ustreza in je zato šibka, po drugi strani pa je okolje v nižini za lubadarja zaradi toplih in daljših poletij primernejše in je zato močnejši.«

V območjih naravnega smrekovega gozda, torej v nekaj višjih predelih, živi triprsti detel, eden najboljših naravnih zatiralcev lubadarja. »Triprsti detel je specialist iglastega, predvsem smrekovega gozda, ki se prehranjuje po večini s podlubniki. Znotraj svojega območja lahko učinkovito zatira večje izbruhe lubadarja, zato naravovarstveniki menimo, da bi bilo smiselno stremeti po gozdu, ki bi mu s svojo zgradbo omogočil preživetje. Iz enostavnega razloga: detel podlubnike hitreje odkriva in bolje odpravlja kot človek.«

Izginja tudi golo visokogorje

Pred človekovim vplivom ni varno niti visokogorje. Posledica globalnega segrevanja je višanje gozdne meje. »Kar nekaj alpskih vrst ptic lahko živi le na golih in mrzlih območjih slovenskega visokogorja, kjer jih ta čas ogrožajo zaraščanje doslej golih površin zaradi opuščanja paše in globalnega segrevanja ter dejstva, da so gore vse bolj obiskane in postajajo priljubljen poligon sprostitve za ljudi. Za to je pričakovati, da se bodo v težavah znašle plahe živali in takšne, ki potrebujejo odprte življenjske prostore golega visokogorja. Čez sto let bodo Karavanke verjetno do vrha poraščene, zato bodo od tam izginili belka, planinski vrabec in vriskarica,« napoveduje Mihelič.

Poskusimo se česa vendarle naučiti iz napak drugih, opozarjajo naravovarstveniki. »Zahodna Evropa, ki nam je tako pogosto zgled in cilj, je resda že dolgo pred nami doživela gospodarski razvoj, a je potem ugotovila, da mora, če hoče preživeti, obvarovati naravo. Zdaj se nadvse trudi, da bi zavarovala tisto, kar je še ostalo. Mnogo tega imamo pri nas k sreči še na pretek.«