Izidor ovčice pasel ...

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Rekreacija / / 13:27

Hruški vrh (1776 m) – Čas cvetočih Karavank v okolici Golice, kamor se zgrinjajo množice ljudi. A le korak stran blagodejni mir, tišina in narcise. Cingel, cing cingel cingel cong …

V teh dneh so Javorniški Rovt, Planina pod Golico in Plavški Rovt prekriti z narcisami oz. ključavnicami, kot jim pravijo domačini. Na Golico se vijejo trume ljudi. Kam pa bi šli, če bi se radi naužili karavanških lepot in se izognili gneči planinske poti? V bližino Golice, seveda, a še vedno dovolj stran, da so obiskovalci bolj redki, okolica ravno tako lepa, zrak pa prepojen z vonjem narcis. Gremo na Hruški vrh!

Po avtocesti se zapeljemo do izvoza Jesenice-vzhod, se peljemo skozi center Jesenic in v križišču zavijemo desno na vzpenjajočo se cesto proti Plavškemu Rovtu in Planini pod Golico. Na naslednjem razpotju peljemo naravnost oz. levo proti Plavškemu Rovtu. Strmi cesti sledimo do vasi in skozi vas. Ko dosežemo makadam, se cesta rahlo spusti, nato pa se začne zmerno vzpenjati. Ko dosežemo zadnjih nekaj hiš (kmetija Zakamnik), zagledamo smerokaz Dovje, 9 km. Zavijemo ostro levo, med hišami, in po dobrih dveh kilometrih, ko se peljemo mimo nekaj vikendov, parkiramo v Rogarjevem Rovtu.

Z vzponom začnemo po lepem kolovozu, ki pelje čez travnik, do gozda, kjer se začne precej strmo vzpenjati. Sledimo kolovozu oz. gozdni cesti, ki z vsakim ovinkom postaja vse bolj strma. Strm vzpon skozi gozd se začasno položi, na naši desni strani pa se pokaže sedlo Rožca s Klekom. Sledi krajši in ponovno strm del vzpona skozi gozd, ki nas pripelje na Hrušansko planino. Nadaljujemo po cesti in na razpotju, kjer desni krak pelje do Planšarske koče na Hrušanski planini, zavijemo levo. Zapustimo cesto in se začnemo po stezi vzpenjati po robu gozdnega grebena. Steza je ponekod precej težko sledljiva, celo izgine in se nenadoma spet pojavi. Skratka, sledimo grebenu, ki sčasoma zavije rahlo v levo, ko stopimo na izrazito stezo, ki nas pripelje na travnat greben, izven gozda. Na desni strani travnika vidimo lovsko opazovalnico. Predlagam, da travnik prečimo povsem po levi strani, ki nas na najlažji in najkrajši način pripelje do sedla in ograje, ki označuje zahodni del – pašnik. Smo na sedlu med Črničjem oz. Koto 1610 in Hruškim vrhom. Prestopimo ograjo in se desno po strmih travah povzpnemo do vrha Hruškega vrha. Vzpon je v mokrem nevaren za zdrs, zato previdno. Na vršnem grebenu smo najprej pri znamenju sv. Izidorja, zavetnika kmetov in pastirjev, ki budno spremlja dogajanje na Hrušanski planini. Saj poznamo tisto ljudsko pesem: »Izidor ovčice pasel, lepo žvižgal, lepo pel …«

Od znamenja je nekaj korakov do klopi s skrinjico, vpisno knjigo in žigom. Razgled s Hruškega vrha je čudovit: proti vzhodu je greben Rožce in Kleka, ki napoveduje Golico, z grebenom Struške, Belščice vse tja do Stola; proti zahodu je strmina Dovške Babe s Kepo v ozadju. Pogled proti jugozahodu pa je pogled na lepoto Julijskih Alp, s Triglavom, vsemi tremi dolinami – Krmo, Kotom in Vrati; pa na Špik, celo Montaž, če je le vreme lepo.

Z vrha Hruškega vrha sestopimo proti sedlu Rožca. No, če imamo čas, se povzpnemo še na Klek, sicer pa gremo proti Mokotovi bajti, od koder se po strmini spustimo proti gozdu, od tam pa nas široka pot pripelje do Hrušanske planine oz. pastirske koče. Od koče nadaljujemo po gozdni cesti nazaj do Rogarjevega rovta, kjer nas čaka jekleni konjiček. Na koncu naj opozorim, da opisana pot ni označena, a dokaj lahko sledljiva.

Nadmorska višina: 1776 m
Višinska razlika: 601 m
Trajanje: 2 uri in 30 minut
Zahtevnost: 2 / 5