Med sosedi 23

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 05:00

Sredi preteklega tedna je avstrijsko Ustavno sodišče objavilo nove odločbe o dvojezičnih krajevnih napisih na Koroškem, s katerimi razširja seznam krajev, v katerih bi morale stati dvojezične krajevne table, tudi na Železno Kaplo, na Libuče v občini Pliberk, na Kazaze in Mokrije v občini Dobrla vas, na Grabaljo vas v občini Škocjan (vsi ti kraji so v Podjuni v okraju Velikovec), na Podsinjo vas v občini Bistrica v Rožu (okraj Celovec), na Reko v občini Šentjakob v Rožu v občini Beljak in v Dolah v okraju Šmohor. V začetku januarja pa je sodišče določilo za dvojezična kraja tudi Bukovje v občini Dobrla vas in Rikarjo vas v občini Žitara vas. S tega vidika je odredba iz leta 1977, ki določa kraje z dvojezičnimi krajevnimi napisi, nezakonita, prav tako pa tudi lanski predlog zvezne vlade o postavitvi 141 dvojezičnih krajevnih napisov. Po mnenju Narodnega sveta koroških Slovencev bi moralo biti dvojezičnih krajevnih napisov najmanj 173. Na Ustavnem sodišču so se tudi že začeli postopki o zahtevi za postavitev dvojezičnih krajevnih tabel v krajih Galicija, Žitara vas, Dobrla vas, Šentjakob, Podgorje in Ločilo, ki bodo najverjetneje odločeni v prid slovenske manjšine. Če avstrijska vlada v pol leta ne bo uresničila odločbe ustavnih sodnikov, se bo Narodni svet koroških Slovencev pritožil na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu.

Na podelitvi letošnje 28. Tischlerjeve nagrade v spomin na dr. Joška Tischlerja (umrl je leta 1969) je za kulturni program poskrbel tamburaški orkester Loče iz Loč/Latsach ob Baškem jezeru/Faaker See na zahodni meji Rožne doline, v podnožju nad 2000 metrov visoke Kepe, ki ji na koroški strani pravijo Jepa. Po njej se imenuje tudi Slovensko prosvetno društvo, katerega del je tamburaški orkester. Tamburaška skupina bo letos proslavila 30-letnico delovanja, v njej pa redno igra od dvanajst do petnajst glasbenikov domačinov, starih od devet do 50 let. Trije so zraven že od začetka, v tridesetih letih pa je v orkestru igralo blizu sto glasbenic in glasbenikov. Duša tamburaške skupine je Erika Wrolich, ki se je pred dobrimi petdesetimi leti rodila pri Podnarju (Waldhauser) v Slovenjem Plajberku, na kmetiji z gostilno na koncu doline Poden oziroma Bodental, ki se na avstrijski strani zajeda v podnožje Zelenice. Bila je ena prvih deklet, ki so se vpisale na Slovensko gimnazijo v Celovcu, kamor so zavedni Slovenci večinoma usmerjali svoje otroke. Nato je kljub poroki in materinskim obveznostim končala Pedagoško akademijo. Že trideset let je učiteljica. Najprej je učila na Kostanjah, v Šentlenartu, v Ločah in v Bekštajnu, sedaj pa na dvojezični ljudski šoli v Šentjakobu v Rožu v drugem razredu uči dvanajst sedem in osemletnih otrok, ki so vsi prijavljeni tudi k pouku slovenščine. Kot sedemletna deklica je prvič slišala tamburaški orkester, ki jo je povsem očaral. Tudi sama je hotela igrati. Hanzi Gabrijel, znani mentor koroških tamburaških skupin, pa jo je pregovoril, da je sposobna tudi voditi orkester. Z moževo pomočjo sta začela doma in tamburaši iz Loč tudi po njeni zaslugi igrajo že trideset let.