Valeta, matura in birma
Vsi trije običaji so na prehodu iz otroštva v odraslo dobo. Povsod so glavni igralci (vsaj tako mislijo) naši mladinci, starši pa pogosto zelo različno reagiramo na njihovo doživljanje teh treh dogodkov. Mi smo do sedaj preživeli tri valete in tri birme. Bolj resen zrelostni izpit je matura, ko se pubertetnikom prične svet približno že postavljati v neke okvire, ki omogočajo normalno življenje. Za valeto in maturo se učenci in dijaki trudijo devet oziroma štiri leta. Učitelji se trudijo, da bi dobili vsaj neko solidno količino znanja. Velika večina učiteljev je srčnih in starši smo jim hvaležni. Pravica in možnost za izobraževanje je danes dostopna skoraj vsakemu. Zdi se, da je postala kar preveč samoumevna, saj se danes ne ceni, da se lahko vsakdo izobražuje. Opazujem brezbrižnost odraščajoče mladine do učiteljev in profesorjev, do možnosti pridobivanja znanja. Včasih ni bilo tako in hvala bogu, je družba napredovala. Kar žalostno je poslušati učence devetih razredov ali maturantov, koliko časa in energije namenjajo t. i. afterju, ker je glavni namen nora zabava z velikimi količinami alkohola in nekontroliranim vedenjem, ki spada zraven. Vzdušje drugi dan je mačkasto in ne verjamem, da je večina na to ponosna. Normalno, da se šola s tem ne ukvarja. Organizirajo poučna predavanja o škodljivosti alkohola, drog in prezgodnje spolnosti. Hvala šolam, saj nam je to staršem v pomoč.
Kljub stalnemu prepričevanju in pogovorom doma o podobnih temah ni rečeno, da uspemo. Doma se še nekako razumemo, ko pa je na kupu na tone pameti, ki jo ima odraščajoča mladina, pogosto padejo v vodo vsi naši domači zaključki. Vpliv družbe in želja pripadati prevlada. Sam sem že utrujen od stalnega postavljanja (večernih, nočnih) mej in od nočnih voženj domov. Ker jih nočem pustiti in ker so moji in ker jih imam rad, ne bom odnehal. Tudi to bo minilo.
Povsem drugače je z birmo. Tam se celo leto oziroma devet let pripravljajo na življenje s pomočjo verskih vsebin. Vem, da imamo o tem različna mnenja, vendar še neverni ljudje vedo povedati, da se otroci pri verouku ne morejo nič slabega naučiti. Nihče od otrok ne dela primerjave z afterji. Vedo, da bo točno določen red, umirjeno kosilo, boter, družina, dobijo darilo, lepe obleke, vzdušje ob dogodku je slovesno, veličastno in predvsem nihče ne razmišlja o alkoholu in žuru. Otroci vidijo, da se starši in boter trudimo zanj.
Je pa že tako, da je to pogled nas, odraslih. In je tudi tako, da moramo sprejeti dejstvo, da je to obdobje za odgovorne starše (kdo pa ni) naporno. Težko vidimo, da je tudi za otroke to naporno obdobje. Najbolje je, da starši dojamemo, kaj se lahko iz tega naučimo.