Moje življenje

Kdo je avtor knjige Moje življenje? »Marcel Reich-Ranicki ni kdorkoli: s pisanjem v različnih nemških časnikih in revijah uživa sloves vodilnega književnega kritika, zares na široko pa je zaslovel na televiziji, najbolj s serijo Literarnih kvartetov (Das Literarische Quartett) na drugem nemškem programu (ZDF). Bile so to svojevrstne, dobro uro trajajoče oddaje, posvečene izključno pogovorom o knjigah in književnosti. Reich-Ranicki jih je vodil s svojo značilno provokativno elokvenco trinajst sezon (med marcem 1988 in decembrom 2001) in z njimi kot popstar in ›literarni papež‹ v veliki meri diktiral vsebino in značaj literarnega življenja na Nemškem.« Tako je Reich­-Ranickega označil Andrej Inkret, pisec spremne besede v slovenskem prevodu knjige Moje življenje. Ta je že slabi dve leti po izidu (1999) v Nemčiji doživela 14. ponatis (danes je ta številka mnogo višja), prodali so jo v poldrugem milijonu izvodov in prevedli v osemnajst jezikov. V slovenskem prevodu Ane Jasmine Oseban smo jo dobili letos, še pred smrtjo njenega slovitega avtorja, ki je umrl 18. septembra 2013.

»Kot vsak kritik sem hotel vzgajati, a ne pisateljev – pisatelja, ki se pusti vzgajati, se vzgajati ne splača. Pred očmi sem imel tem bolj občinstvo, bralce. Čisto preprosto rečeno: hotel sem jim pojasniti, zakaj so knjige, ki so bile po mojem mnenju dobre in lepe, tudi zares dobre in lepe, hotel sem jih pripraviti do tega, da bi te knjige brali. Pritoževati se mi ni treba: moje kritike so – vsaj praviloma – na občinstvo imele želeni učinek. Kljub temu se mi ta vpliv ni zdel zadosten, verjel sem, da je treba doseči več in se ne kar sprijazniti s tem, da marsikatero pomembno, četudi morda zahtevnejšo knjigo opazi le manjšina.« To je ena od sklepnih ugotovitev slovitega kritika, kakršnega ne premore vsaka nacija. Pri nas je kar nekaj imen in osebnosti, ki se preizkušajo na tem občutljivem področju, a nihče ni tako izrazit, tako prevladujoč. Pri Francozih je bil podobna osebnost še živeči novinar in TV voditelj Bernard Pivot, ki je v letih 1975-1990 na njihovem drugem TV programu vodil zelo gledano oddajo Apostrophes – Apostrofi. A Ranickega in njegove visoke ravni njegovi sodobniki ne dosegajo. Namesto sklepa samo še tale misel: »Dojel sem, da lahko v književnosti najdeš in prepoznaš nekaj, česar ne gre podcenjevati – odkrivaš lahko samega sebe, svoja čustva in misli, upanja in zavore.« Književnost in branje kot samospoznavanje in terapija … Priporočam.