Včasih je ravno obratno

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 2. februar 2007 / 05:00

Vsi so se norčevali iz mojega šepanja

»Vedel sem, da imam precej nečakov, toda nekaterih še do danes nisem niti srečal,« grenko zamrmra Dalibor.

Potem je zbolela mama. Nogi sta jo boleli, da je na stara leta komaj hodila. Nazadnje je obležala v postelji.

»Nekoč sem jo našel v lastnem blatu sredi veže. Očitno je hotela iti na stranišče, pa so ji noge odpovedale. Še dobro, da je bila lahka kot peresce. Odnesel sem jo v posteljo in po tistem ni nikoli več vstala. Oče se je preselil na peč, ker so mu smrdele rane, ki so nastale zaradi preležanin. Dan in noč sem ji stregel. Le nekajkrat, ko je bilo najhuje, je prišel zdravnik in jo za kakšno uro odrešil bolečin z injekcijo. Zavarovana ni bila, za to nismo nikoli imeli denarja. Pri hiši sem bil »deklica za vse«, oče je še zmeraj fural svoje govorniške sposobnosti …«

Kljub temu da je bil še mlad, je imel polno zdravstvenih težav, s katerimi se je moral sprijazniti, kajti nikoli ni bil vajen, da bi hodil po pomoč k zdravniku. Po tistem, ko je država izterjala vse davke zaradi kmetije, jim je ostalo bore malo. Garal je noč in dan, včasih dobesedno, da so v hlevu lahko obdržali obe kravi, pa še kakšnega bikca. Ena od prijaznih sosed jim je po zvezah uredila, da so prodajali jajčka na mestni tržnici. Pozneje, ko ni šlo drugače, se je Dalibor lotil celo izdelovanja sira, toda kaj, ko je bilo vse bolj po domače in izdelki niso šli v promet.

Vmes se je zgodilo, da mu je bilo všeč kakšno dekle, toda dlje od tega ni prišel.

»Ženske so se že včasih izogibale moških, ki so bile »zgube«, to vem iz prve roke. Roko na srce: kaj bi jim pa nudil, če bi se zaljubile vame?! Očeta, ki bi nenehno klobasal in se važil, kaj vse počne, v resnici pa je primer svetovnega lenuha? Mamo, ki je hudo bolna in odvisna od moje pomoči? Ali pa sebe - brez izobrazbe, osnov lepega obnašanja, brez denarja? Ženske so bile že včasih zahtevne, ne samo danes. Pa bi mogoče še kakšno dobil, če bi vedele, da sem pri denarju. Tako pa …«

Vendar se jih je smola držala na vsakem koraku. Dalibor je zraven hleva z velikim trudom naredil še prostorček za nekaj prašičev. Žal pa so mestni štrici tam mimo načrtovali pot, ki naj bi, preko hriba, povezovala dve vasi. In so prišli, ter vse skupaj podrli, njemu pa naložili denarno kazen, ki je še do danes ni plačal. Spet drugič so pobirali denar za obnovo zvonika. Povsod so dali, le Dalibor ni mogel zbrati fičnikov, ki so jih zahtevali. Še več let so ga vlačili po zobeh, kakšen skopuh je!

»Najhuje je bilo nekega jutra, ko potrkajo na vrata neznani ljudje. Da so iz socialne, so rekli. Slišali so, da imam mamo zaprto in priklenjeno in da ji ne dovolim, da bi šla iz hiše. Skoraj sesedel sem se od strahu in jeze. Povabil sem jih, da so se prepričali na lastne oči. Na srečo sem mami ravno tisto jutro zamenjal rjuhe, jo preoblekel in malo počedil po kamri, kjer je ležala. Vseeno so naredili zapisnik, moral sem se podpisati, kot bi šlo za mojo lastno obsodbo. Potem pa se je od nekod prikazal oče, bil je ravno v svojem »elementu«. Začel jih je zmerjati, da so sinovi »banditov«, ki so jim med vojno kradli hrano in podobne neumnosti. Bilo je grozno, saj sem takoj opazil, da se ga bojijo in samo čakajo, da bodo lahko zbežali iz hiše. Čez kakšen teden sem dobil položnico in še danes ne vem, čemu,« je dejal Dalibor žalostno.

Nekega dne se je njegova mama poslovila od tega sveta. To se je zgodilo nenadoma, potihem, brez velikih besed. Dalibor je poskušal dobiti brate in sestre, toda kaj, ko ni vedel, kje naj jih išče. Le trije so prišli na mamin pogreb, pa še ti so se takoj po obredu razgubili po svoje. Z očetom sta se na dan, ko bi morali mamo pokopati, zapletla v silovit prepir.

»Veste, oče je bil čudaški. Ni namreč dovolil, da bi mamo cerkveno pokopali. Trmasto je vztrajal, da ji bo že on naredil kakšen govor in da je to največ, kar si je njegova ženska zaslužila. Takrat pa mi je prekipelo in mu nisem dovolil, da bi nas še na pokopališču sramotil. Pa nas, na srečo, potem res ni …«

Čez kakšno leto ali dve so potem našli očeta v nekem jarku. V svojih nočnih pohodih je zgrešil pot in žalostno končal …

Dalibor pa je od takrat naprej životaril v bajti sam. Ni ga več zanimalo, kateri dan je, katero leto, živelo je le njegovo telo, duša mu je že zdavnaj umrla … Velikokrat ni imel kaj dati v usta.

»Potem so me nekoč našli, že na pol mrtvega, pohodniki, ki so se včasih ustavili pri hiši zaradi studenčnice. Poklicali so socialno, zdravnika, ne vem, koga še vse. Potem pa sem podpisal na občini neke papirje, da jim šenkam zemljo in hišo, v zameno, da mi plačujejo dom. In sedaj sem tu … To pa bi bilo tudi vse,« je zaključil Dalibor.