Moč življenja

Zapišemo lahko še drugače: potek življenjske energije, pretok življenjske moči, proces vsega živetega, zaporedje, v katero smo vtkani. Od kod prihaja energija življenja, kaj je nad dnevnimi skrbmi, kaj poganja našo borbo za preživetje in hitenje za užitki? Ali obstaja nekaj univerzalnega, čemur smo podvrženi? O teh in podobnih vprašanjih človek od nekdaj razmišlja. Pogosto preko religij. Mi pa v tokratnem razmišljanju ostanimo le pri zemeljskih zakonitostih, ki jih je še mogoče dojeti z razumom.

Kot so vsi veliki (modri) ljudje preprosti, tako so vse pomembne stvari zelo preproste. Na ta svet smo prišli preko staršev. To ne pomeni, da jim pripadamo brezpogojno. Naše Življenje nam je bilo posredovano preko njih. Smo otroci svojih staršev, kot so oni otroci svojih staršev … Na ta način smo povezani z Nečim, kar presega posameznika, smo del Nečesa, kar je težko imenovati. In dobesedno pripadamo Človeštvu. Smo vpeti v to Veličino, hkrati pa nismo izvor te Veličine, Mogočnosti, od koder prihajamo. In gledano samo biološko pripadamo staršem, starim staršem, prastaršem … zelo zelo daleč nazaj. Kako vemo, da pripadamo nečemu Velikemu – nečemu, kar lahko imenujemo Tok življenja, Moč življenja, Vse živo …? To najbolj občutimo ob rojstvu otroka ali ob smrti ljubljene osebe. Ob takšnih trenutkih se lahko le čudimo, kajti v našo dušo se naselijo vznemirjenost in spokojnost, radost in spoštovanje, veličina in moja majhnost … Ta čudno veličastna energija se za nekaj trenutkov naseli v naše telo in v prostor, kjer smo, nato ponikne, vendar ne izgine. To energijo je moč začutiti v manjši meri tudi ob velikih življenjskih dosežkih, kot so na primer poroka, diploma, športni dosežki. Podobno to življenjsko moč začutimo ob močni bližini zakonca, v iskrenem ljubljenju dveh teles …

Kar želimo poudariti, je, da po naravni poti ta življenjska energija teče preko staršev na otroke. Samodejno in brez vpliva človeka. Ta življenjska blaženost, moč, energija pa bo tekla le, če smo za to odprti in kadar nimamo blokad do svojih staršev. Kadar jih imamo, neizmerno škodujemo samemu sebi. Preprosto smo izven življenjske energije, ki presega posameznika. Kot bi plavali proti toku, in ne s tokom, nesrečni smo, pa niti ne vemo, zakaj. Zato je v našem velikem interesu, da uredimo odnose s starši – naj bodo živi ali že mrtvi. Če tega ne naredimo, si blokiramo pretok moči, ki nam je na razpolago.

Starši so starši, ne glede na to, kakšni so ali so bili. Dali so nam tisto, kar so zmogli in kar so znali. Od nas, odraslih otrok, je odvisno, ali bomo kuhali zamere, se stalno jezili, česa nismo dobili, jih obsojali in jim pridigali, kaj in kje so zamočili, ali pa se preprosto umaknili iz odnosa. Vse to lahko delamo, vendar si zelo škodujemo, ker blokiramo energijo, moč, proces, zaporedje, ki močno močno presega starše in nas.