Nevihta sladkih rož

Pa smo jo dobili: antologijo slovenske poezije 20. stoletja, 372 pesmi 103 avtorjev na 650 straneh. Nevihta sladkih rož je naslov te imenitne knjige, pesmi je izbral in uredil Peter Kolšek, izdala Študentska založba kot 150. zvezek prestižne zbirke Beletrina.

Še Prešeren bi bil vesel te antologije, čeprav ni v njej nobene njegove. Je pač živel in pesnil že v stoletju pred dvajsetim. Po svoje pa njegovo izročilo obvladuje tudi to antologijo oziroma eno od dveh temeljnih pesniških struktur v slovenski poeziji 20. stoletja. Prva je prešernovska, druga murnovska. Tako ju razloči in razloži urednik v spremni besedi. Josip Stritar je v prvi posmrtni izdaji Poezij (1866) njihovega avtorja razglasil za »edinega izvoljenega organa nebeške poezije in rajske lepote na Slovenskem«! In kot tak pesnik seveda ni sam sebi namen, ampak je v službi naroda. V razmerah, ko se ta ne more uveljaviti z gospodarsko, politično, vojaško in še kako drugo bolj stvarno močjo, ga rešujejo pesniki.

V času moderne, ki sovpada s prelomom iz 19. v 20. stoletje, pa se zgodi tudi prelom v strukturi poezije. Župančič dostikrat piše še povsem prešernovsko, svojo intimo povezuje z usodo naroda. In se v pesmi Zemljevid sprašuje: »boš rod, ki bivaš tod, boš v duši čvrst? / O, kaj bo z vami, vi mejniki štirje, / Celovec, Maribor, Gorica, Trst? …« No, k sreči se je takrat našel vojak, ki je bil v duši tudi pesnik in je rešil Maribor; če ga ne bi, zna biti, da bi bili Slovenci danes že brez meja – ker

ne bi imele česa omejevati … In v letih, ko je poleg pesnikov reševal narodna vprašanja še kdo drug, se je pojavil pesnik, ki poje le še o sebi in svojem intimnem doživetju sveta, v katerem je svoboden, a usodno sam in brez moči. Saj še sebi ni mogel pomagati, kaj šele, da bi reševal narod. Pa ni zato nič manjši pesnik. Nasprotno, v svojem pesniškem doživetju in izrazu pa je nadvse suveren in odprt v nebo. Josip Murn Aleksandrov v pesmi Nebo, nebo: »Horizont molči. / Od neba sem mrak hiti … / le še tam iz daljave / v te proste širjave / brezmejno prost nekdo beži.«

Pesnikov iz stotnije naših izbrancev (od Dragotina Ketteja do Primoža Čučnika) seveda ne moremo deliti v prešernovce in murnovce, v vsakem je nekaj enega in drugega, a vpetost v eno od obeh struktur je morda bolj izrazita. Pesniki se navsezadnje delijo predvsem na (naj)boljše in malo slabše, razne strukture v njihove opuse vnašajo oziroma jih v njih odkrivajo literarno-zgodovinski umi. Zato tudi v tem kratkem prikazu ne kaže naštevati, kateri pripadajo bolj eni kot drugi strukturi. Najbolj prešernovski po Prešernu je seveda Oton Župančič, čigar poezija je »velika maša slovenskega jezika«; najbolj murnovski pa po Kolšku Kajetan Kovič, ki naj bi s svojo »moderno obliko poganskega panteizma« vzpostavil »zavestno utopični, a harmonični prasvet človeka in narave«. »Tako je najpopolneje zaokrožil svet murnovske ranljive odprtosti proti nebu in zemlji; rano nemira je zaprl s (pred)metafizičnim mirom, ki zmore v človeku udomačiti smisel mimo religioznih ali zgodovinskih transcendiranj.« Pa si pred Prešernovim dnevom preberimo še pesem najbolj murnovskega med pesniki 20. stoletja. Iz nje je tudi verz, ki služi antologiji za naslov.

Adam in Eva

Na zemlji je dolina rož,

s tihoto ograjena.

Iz belih svitov pride mož.

In k možu pride žena.

Nad jasami drevo šumi

in voda ga napaja

in rajska ptica prileti

in sladka ura traja.

Po senčnih jamah spi živad

in v gozdu cvete resa

in mož in žena jesta sad

od rajskega drevesa.

In po nevihti sladkih rož

se vzdigneta prekleta

in v suknji iz živalskih kož

gresta v neznana leta.

In sonce hodi čez nebo

in vzhaja in zahaja

in jalovo šumi drevo

na vzhodni strani raja.

Kajetan Kovič