Iz starih časov: Lačne terice

Delo teric je bilo naporno, zato so se morale pred teritvijo in med njo dobro podpreti. Delo je bilo enolično, a ne dolgočasno, dogajale so se prav zabavne reči. Eno od zgodb nam je ohranila Manica Koman. »Ker so terice večinoma zdrave, močne in krepke ženske in ker je, kakor sem že prej omenila, njihovo delo precej naporno, je razumljivo, da imajo tudi večjo slast do jedi. Med poredneži, ki jih tudi pri nas ne manjka, je že od nekdaj udomačen izrek, ki pravi, da terica ni nikoli sita. O tem sta se v Zavrhu /pod Šmarno goro/ nekoč prepirala soseda Mik in Matjaž. Prišlo je do stave in sicer za en stari bokal vina. Ako bo Mik, ki je trdil, da se terica da nasititi, to tudi dejansko dokazal, potem Matjaž plača stavo. V nasprotnem slučaju naj pa plača Mik.«

Rečeno, storjeno. »Poskusila sta takoj naslednji dan. Mikova žena je imela od moža nalog, nakuhati tericam še enkrat toliko kakor navadno, torej ni zlomek, da bi ne imele dovolj. Terice so z veliko slastjo hrustale božje dari in, ko je bil obed končan, jih vpraša Mik: 'No, ženske, ali ste site?' 'Seveda smo,' odgovore terice vse vprek in se vsujejo iz hiše. Srečni Mik je že hotel skočiti do Matjaža, toda ta je že stal na svojem vrtu pod slivo, ki se je kar šibila pod zrelim sadjem. Ko so stopale terice mimo, je navihani Matjaž potresel slivo tako močno, da se je zrelo sadje kar vsulo na zemljo. Ženske, videč toliko vabljive dobrote na tleh, so se pričele sklanjati in vsaka je pobrala par komadov. 'Ha, ha,' se je zakrohotal Matjaž na vse grlo in klical iz hiše stopivšemu Miku: 'Glej, sosed, če bi bil ti terice popolnoma nasitil, gotovo ne bi sedaj pobirale sliv.' Miku res ni kazalo drugega nego plačati bokal vina, katerega je popil skupno s prebrisanim sosedom.«

Komanova je zapisala tudi ponarodelo prigodo o Ribničanu, ki pride na Gorenjsko in prvič v življenju zagleda širno laneno polje, misli, da je morje, skoči vanj in – plava. Mož bi se bil rad naučil plavati in dobi nasvet, naj se gre plavanja učit na morje. Kaj pa je morje, vpraša Ribničan. In neki hudomušnež, ki je takoj sprevidel, da je v Ribničanovi glavi vse bolj »na kratko«, ga poduči: »Morje je široka višnjeva planjava in če prideš do te planjave, skoči vanjo in brcaj na vse strani! Kmalu boš znal plavati.« In res. »Ribničan vzame popotni les v roke in hajdi iskat morje. V par dneh pride do njive s cvetočim lanom. In ker ni niti morja niti lanu še nikoli videl, je bil trdno prepričan, da stoji pred morjem. Brez pomisleka se zavali na njivo in začne prav pridno z vsemi štirimi opletati po cvetočem lanu. Nedaleč pa je oral gospodar in videč ta nenavadni prizor na svoji njivi, je bil na mah pri Ribničanu in mu z bičem temeljito dokazal, da njegov lan ni prikladen za plavalno šolo.« No, tale Ribničan je moral biti res kratke pameti; kolikor jih jaz poznam, imajo bistveno daljšo. Sicer pa ne gre za Ribničane in Gorenjce, gre nam za izgubljeno lepoto cvetočih lanenih polj …