Sedmica: Na robu kulturnega

Hm. Stanje duha v Sloveniji ni bistveno drugačno, kot je bilo v prejšnjem stoletju. Recimo. Če bi si želeli na Blejskem otoku baročno cerkvico, postavljeno na gotskih temeljih in posvečeno Marijinemu rojstvu ogledati tudi od znotraj, bi morali po prvotni zamisli blejskega župnika za to odšteli tri evre. V deželici pod Alpami je nastal vik in krik – največja cerkvena ustanova pri nas se bohoti in bogati na vsakem koraku, namesto da bi bila (skladno z rekom) revna kot cerkvena miš – in gospod župnik so od namere odstopili. V slogu nekdanjega Centralnega komiteja, je javnost z namero »klera« opravila hitro in učinkovito. Po drugi strani so se določene stvari vendar spremenile. Denimo, ta, da je cerkvica na Otoku z odlokom iz leta 2002 kulturni spomenik državnega pomena. Kulturno dediščino pa je treba varovati in vzdrževati. Ne glede na to, ali gre za spomenik NOB, za Plečnikovo dediščino ali za cerkveno arhitekturo.

Vsekakor poskus plačila ogleda kulturnega spomenika oziroma kulturne dediščine nacionalnega pomena ni izum Katoliške cerkve na Slovenskem, ampak je uveljavljena evropska in svetovna praksa. (Mimogrede, edini pogoj, ki ga evropska direktiva pri vstopnini za ogled kulturne dediščine predpisuje, so urejene sanitarije in ta pogoj je na Blejskem otoku izpolnjen.) Španci, recimo, so glede služenja s kulturnimi zgodovinskimi atrakcijami pravi mojstri. Enako velja za Italijo, kjer imajo znotraj ministrstva za kulturno dediščino agencijo, nekakšno nadzorno državno službo, ki zagotavlja varne oglede kulturnih spomenikov, v zameno za to pa od turistov pobira vstopnino.

Verjetno ni turista, niti slovenskega ne, ki bi zato, ker mora za ogled stolne cerkve sv. Lovrenca ali cerkve sv. Križa (v kateri je pokopan največji italijanski pesnik Dante Alighieri) ali mojstrovin gotskega slikarja Beata Angelica, ki jih hrani samostan sv. Marka v Firencah, plačati vstopnino, zganjal cirkus. Če bi to komu le padlo na misel, bi v tem kulturnem okolju zelo verjetno veljal za barbara. Očitno je tako, da določena slovenska srenja italijansko (ali špansko ali portugalsko ali grško ali francosko ali hrvaško ali katero drugo) kulturno dediščino meri z enim metrom, domačo pa z drugim. Kar je navadna hipokrizija.

Za razumevanje stanja duha na Slovenskem je zanimiva tudi primerjava med plačilom ogleda kulturnega spomenika in uporabo cestnega omrežja ali parkirišč. Medtem ko določeni »kulturni« krogi brez pripomb preplačajo uporabo avtocestnega križa, zganjajo vik in krik zaradi treh evrov, ki bi jih plačati za ogled baročne cerkvice na Otoku. Enako strpni kot do plačila avtoceste so ti »kulturni« krogi strpni tudi do plačila parkirnine v Bohinju, na Vršiču, v Tolminskem koritu ali do plačila za uporabo ceste na Mangart, ki je javna cesta. Pri čemer se, prvič, sploh ne ve, kam denar od teh pristojbin gre, in drugič, v javnosti velja prepričanje, da navedene parkirnine in cestnino pobira Triglavski narodni park, v resnici pa gre za samovoljne občinske odloke, ki nimajo nobene zakonske podlage in od katerih nima Triglavski narodni park, nič. Kaj naj človek na vse to reče? Da še vedno živimo na kulturnem robu evropske zgodovinske dediščine.