Tatica, tatica! (3)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. december 2012 / 06:00

Fani je najbolj milo bitje pod soncem, a nečesa ne sme slišati: da se je v bivši Jugi cedilo mleko in med. Takrat se vznemiri, zabliska z očmi, se obrne stran in ugrizne za jezik. Noče preklinjati, ker ji kletvice ne gredo z jezika, tisti, ki jo imajo radi, jo razumejo in ji ne zamerijo.

»Ko bi ljudje vedeli, kako grdo so se do mene obnašali na sodniji. Kričali so name, me obkladali z najgršimi izrazi, iz mene so želeli izsiliti priznanje, da sem torbico nekje skrila, denar pa dala Karliju, da se je lahko nacejal. Jokala sem, padla sem na kolena in jih prosila, naj me ne mučijo, da sem nedolžna. Ni jim bilo zadosti. Vtaknili so me v zapor - in to brez dokazov. Bilo je grozno, v sobi nas je bilo šest, ženske, ki so bile tam, so se mi zdele kot pošasti. A sem se jih počasi navadila, one pa mene. Bilo je ravno okoli božiča, nekje so dobile vodko, napile so se ga, potem pa popadale po tleh, ker se niso mogle zavleči v posteljo. Ročno narejeno kapo in šal sem razdrla, naredila iz volne in kartona hlevček, Marijo, Jožefa, Jezuščka in nekaj, kar je bilo podobno ovčki. Mislila sem, da me nobena ne vidi, ker so smrčale, pokleknila sem in začela moliti. Nato sem po tihem zapela Sveto noč, v prsi se mi je naselil mir in spokojnost, sploh nisem bila več živčna in potrta, kot še malo prej. Potem je vstala prva in se mi pridružila, pa druga, tretja …, na koncu smo vse jokale in se objemale. To je bil zame nepozaben božič, ki ga ne bom nikoli pozabila. V zaporu sem ostala še štiri mesece, konec marca pa so me, ne da bi mi karkoli obrazložili, izpustili,« pripoveduje Fani.

Skoraj leto dni je potem živela iz rok v usta. In od tistega, kar so ji dali dobri ljudje, ki so se v mraku, ko jih ni nihče videl, oglasili pri njej in ji prinašali hrano pa tudi denar. Po vasi se je govorilo marsikaj o tem, kdo ji je podtaknil krajo. A govoricam ni nasedla, saj je vedela, da so se porajale v sovraštvu in medsebojnem obračunavanju.

Bolezen (artritis), ki je začela kazati prve znake že v mladih letih, je vedno bolj napredovala. Fani se je morala navaditi, da bo živela s hudimi bolečinami. Skromna in dobra, kot je bila, je še zmeraj hodila pospravljat zdaj tu, zdaj tam, a le za hvala lepa, saj je v sebi čutila moralno dolžnost, da tistim, ki so ji stali ob strani, že kako povrne dobroto.

»Nekoč pa pri meni potrka soseda in mi reče, da bi me Štefka zelo rada videla. Začudila sem se, saj se sploh nisva poznali, le na videz. Ko sem bila povabljena k županu, sva se od blizu srečali med vrati. V meni ni bilo nobenih misli, le kanček radovednosti, ko sem se s sosedo usedla v avto. Štefka je ležala v postelji, bila je vsa shujšana, spremenjena, od zelo lepe ženske, kakršno sem imela v spominu, je ostalo bore malo. Začne se jokati in me prositi odpuščanja za vse gorje, ki mi ga je storila. Od začudenja sem odprla usta, pojma nisem imela, kaj se ji blede. Potem pa le izjeclja, da je ona kriva, da so me obdolžili za krajo, da je ona skrila torbico, ker je mislila, da se je župan, od katerega ljubica je bila, spentljal z menoj. Preden sem dojela, kaj mi je govorila, je minilo kar nekaj časa. V dno srca se mi je zasmilila. Jaz pa župan! Med nama je bilo toliko prepadov, kot je tisti ženski manjkalo koleščkov v glavi! Povedala sem ji, da sva bila sošolca, da sva se poznala že od mladih nog. Odgovorila mi je, da je to pozneje tudi sama izvohala, a da je bila takrat, ko so me obdolžili in zaprli, preveč jezna nanj. Mislila je, da se bo preko mene maščevala njemu. Ženska me je prosila, naj ji odpustim, pa ji nisem imela kaj, saj ji tudi zamerila nisem. Le smilila se mi je, nič drugega. Mogoče so ji moje besede olajšale dušo, kajti živela je še vrsto let, čeprav so bili vsi prepričani, z zdravniki vred, da bo zdaj zdaj umrla …«

Fani je o človeški zlobi in maščevanju po tem dogodku še velikokrat razmišljala. Zdelo se ji je, da pred tem sploh ni opazila, kolikokrat se komu zgodi krivica prav zaradi tega, ker dobijo polena pod noge.

»Nikoli v življenju nisem imela zadosti denarja za normalno življenje. Vseeno mi je uspelo prihraniti toliko, da sem odkupila garsonjero, ki sem jo sedaj podarila nečakinji. V zameno skrbi zame in tudi z njeno dobroto si podaljšujem življenje,« je še dodala Fani.

Sem in tja jo obiščeta tudi Karlijeva sinova, a ne prepogosto, saj živita na drugem koncu države. Vsak večer moli tudi za svoje sojetnice v zaporu, včasih celo razmišlja, je kakšni od njih njena molitev pomagala k boljšemu življenju ali ne.

»Bolj bi si morali odpuščati, pa bi nam bilo lažje,« mi je dejala ob koncu, medtem ko mi je dolgo stiskala roko …

(Konec)