Iz starih časov: Hudič polhe pase

Katere živali je premogla Vojvodina Kranjska v Valvasorjevem času? Najprej »raznovrstne četveronožce«. »Kranjska ima najbolj znane živali kakor druge evropske dežele, tako konje, govedo, ovce, koze, prašiče, osle, mačke, pse itd. Po vsej Evropi najbolj hvalijo kraške konje, ki jih rede na Kranjskem zaradi njih vztrajnosti, ker dolgo žive in stanovitno prenašajo delo in ježo. Privadijo jih temu že v mladosti tako, da jih pasejo po samem kamnu in skali. Med psi niso kranjski najslabši, zlasti na Krasu in Pivki, kjer so tako veliki in močni, da volku krepko kožuh stresejo; zato jih imajo pastirji vedno pri sebi.« Do tu nič posebnega, s psi je imel najbrž v mislih kraške ovčarje, s konji pa gotovo še ne lipicancev. Potem pa pride na vrsto drobna, a posebna žival.

»Je pa na Kranjskem čudna živalca, ki je ne vidiš izlepa po drugih evropskih deželah, a je je tu prav veliko; po kranjsko ji pravijo polh. Polh je nekoliko večji od podgane, ki ji po sivi barvi tudi sicer ni nepodoben. Je razno sadje kakor veverice, ki jim je enak po velikosti. Zadovoljen je tudi z bukovim žirom. Te živalce prebivajo vso zimo pod zemljo, v poletnem času pa pridejo na dan, v velikih bukovih gozdovih samo iz ene luknje po več tisoč.« Zdaj pride na vrsto tisto, kar naredi iz polhov problem. »Pravijo za trdno, da jih goni vrag sam na pašo. Pred leti sem šel sam z drugimi ponoči v gozd, kjer navadno love te živali. Tu smo slišali močno pokanje in tleskanje, kakor pokajo vozniki z bičem. Ko so prišli in pritekli nato polhi v neverjetnih množinah, so kmetje okrog mene slekli suknje in sezuli škornje ter vse skupaj pometali od sebe. Zlezlo je toliko polhov noter, da so jih bili suknjiči in škornji čisto polni. Ko je bila polšja armada (ali vojska ali čreda) mimo, so v oblačila skrite polhe pobili in pobrali. To mi morejo potrditi moja lastna ušesa in oči. Vendar se to ne dogaja vsako noč, ampak le ob sobotah zvečer in o drugih svetih časih.«

Kakšen pa je hudič, ki polhe pase? »Ljudje pravijo, da vrag nima moči, pregnati to živalco iz človekove obleke, če se skrije vanjo. Kadar je slišati tisto pokanje in se oglasi še žvižg – to se često zgodi – je treba brž zbežati. Pravega vzroka pa mi ni vedel nihče povedati, razen da vrag vsakogar podere, kdor se mu ne umakne, ko zažvižga. Drugi zopet pripovedujejo, da se prikaže potem hudobni duh v strašni prikazni. To sem slišal od dveh kmetov, ki sta trdila, da sta ga videla na svoje oči. Ko pa sem enega vprašal, kakšen je vrag, je dejal: 'Hudo divji, kakor pol kozla.' Čez dolgo časa sem ga dal po drugem vprašati, kakšno postavo je imel. Temu je odgovoril: 'Kar grozno: ko pol človeka.' Tako ne morem za trdno reči, ali je res kaj videl ali se mu je sanjalo. To je pa vendarle gotovo, da vraga večkrat slišijo, ko goni polhe in pri tem tleska, ploska in močno žvižga. Veliko gosposkih oseb v deželi ni hotelo verjeti, dokler jim skušnja ni vzela dvomov. Povečini pravijo, da so od staršev slišali, da se je treba vragu, ki polhe goni, izogniti, če tretjič močno zapiska.«