Plečnik in sveto

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 30. november 2019 / 11:07

»Vrline, kot so skromnost, ponižnost in poštenost, je Plečnik vseskozi iskal tudi v krščanstvu in kot zglede navajal sv. Frančiška, Savonarolo in Danteja ter se po drugi strani ob obisku Rima mrščil nad prevelikim bliščem bazilike svetega Petra. Plečnik se je razglašal za katolika, a je bilo njegovo pojmovanje krščanstva bržkone širše. K maši je hodil občasno, še najbolj redno k nedeljski, pogosto so ga videvali, kako moli na samem v kakšnem odmaknjenem delu cerkve. Čeprav sta bila brat Andrej in nečak Karel katoliška duhovnika, zasledimo v njegovih pismih starejšemu bratu pogosto očitke, namenjene domačim klerikom. Družinska vzgoja mu je namreč poleg izrazite osebno obarvane vernosti vcepila tudi trdna moralna načela in po drugi strani tudi nekaj liberalne odprtosti. Po smrti staršev je postal njegov duhovni vodnik starejši brat Andrej, ki mu je bil s svojimi strogimi nazori v oporo predvsem pri teoloških vprašanjih in razmišljanjih o cerkveni umetnosti. Andrejevo življenjsko pot sta zaznamovala tudi konflikt z vrhom lokalne Cerkve in kazenska premestitev v Kočevje. To mu je onemogočilo napredovanje v duhovniškem poklicu in nekaj te grenkobe se je nemara zrcalilo tudi v Jožetovi kasnejši zadržanosti do visokih klerikov. V pismih starejšemu bratu je tako večkrat potožil, da se mu zdi domača duhovščina preveč vzvišena in aristokratska.« (str. 23) / »Dela arhitekta Jožeta Plečnika so bržkone najboljša priča o njegovem pojmovanju svetega, saj so kot molitev, v kateri se skrivajo vsa njegova prepričanja, vodila in načela. Pri Plečniku se namreč sveto ne navezuje zgolj na arhitektovo religioznost, ampak tudi na njegovo umetnost, na njegova osebna prepričanja, življenjske nazore in moralo. Ta področja so pri Plečniku vseskozi tesno prepletena, meja med njimi pa je pogosto težko določljiva. V luči pogostih razprav o potrebi po ločitvi Plečnikove vere in umetnosti velja torej najprej poudariti, da je našega velikega arhitekta težko razumeti, če omenjeni sferi obravnavamo ločeno. Tako vera kot umetnost sta za Plečnika sveti in mu pomenita iskanje najvišjega dobrega, moralno neoporečnega, nedotakljivega, lepega in ljubljenega.«

Tako dr. Tomaž Jurca. Ta je tudi avtor razstave, ki je bila v Plečnikovi hiši na ogled že pred enim letom. Zdaj je ožji izbor iz te razstave – Plečnikovi kelihi –, ki je bila najprej v Vatikanskih muzejih, na ogled v Mestnem muzeju Ljubljana in je podaljšana do 8. decembra. Razstavo si velja ogledati, to knjigo pa prebrati.