Kamničanka, ki je postala princesa

Barbara Frontini Bizjak se je konec lanskega leta poročila s Francozom Patrickom Bellosselskym Belozerskym, plemičem ruskega rodu, in tako postala princesa; trenutno je edina v Sloveniji.

Tridesetletna Barbara Belosselsky Belozersky se je iz rodne vasice Markovo v Tuhinjski dolini pri Kamniku v svet podala že pri svojih osemnajstih letih in od takrat dalje je večino svojega življenja preživela v tujini. Od nekdaj rada potuje, govori francosko, angleško, nemško, špansko in italijansko, pripravlja se tudi na magisterij iz mednarodnih odnosov, saj želi še naprej delati na področju mednarodnih odnosov. Nekaj let je delala v Bruslju, najprej v Evropskem parlamentu, nato pa na sedežu Evropske ljudske stranke. Moža je spoznala na Malti, z družino živi v Franciji, redno pa se vrača tudi v rodni Kamnik. Ob zadnjem obisku si je čas vzela tudi za naš pogovor.

Večina deklic sanjari o tem, da bi bile princeske. Je bilo tudi vaše otroštvo tako?

»Ne (smeh). Niti za pusta se ne spominjam, da bi se oblačila v princeske. Zato ne morem reči, da je bilo to, da sem zdaj postala princesa, uresničitev mojih otroških sanj. Sanjala pa sem, da bi našla princa na belem konju, vendar sem z leti videla, da bolj kot spoznavam moške, bolj se oddaljujem od svojih sanj. Spoznala sem, da najti pravega partnerja in si ustvariti družino, ni enostavno. Ko sem prišla v Bruselj, sem se orientirala na svojo kariero in prav takrat, ko sem odmislila vse drugo, se je zgodilo; spoznala sem (takrat še nevedoč) pravega princa, ki je postal moj mož.«

Zanj sprva niste vedeli, da je plemiške krvi. Torej princi danes hodijo mimo nas, ne da bi se to videlo navzven?

»Ja, načeloma je tako. V Sloveniji princev in plemičev sicer nimamo, druge države pa s tem imajo izkušnje in tradicije plemiških družin obstajajo. Že prej sem zato imela možnost spoznati nekaj belgijskih in francoskih plemiških družin. Na prvi pogled ni nobenih občutnih razlik, ko pa osebo spoznaš malo bolje in če enkrat začneš to živeti, vidiš, da določene razlike obstajajo.«

Vas je dejstvo, da je vaš bodoči mož plemič, zelo presenetilo, razveselilo ali mogoče celo prestrašilo?

»To sem sprejela precej nevtralno, vsekakor pa v najinem odnosu to ni bilo ključnega pomena. Sicer pa kar dolgo časa nisem vedela, povedal mi je šele, ko sva bila že kar dolgo v vezi.«

Ste pred poroko čutili kakršne koli pritiske, povezane s tem - ali ste primerni za to vlogo, kakšnega porekla ste ipd.?

»Ne. Pritiska je bilo v mojem primeru manj, ker ruska aristokracija kot družbena struktura ne obstaja več, tako kot npr. v Španiji ali v Veliki Britaniji. Med nama torej družbenega pritiska ni bilo, če pa je karkoli bilo, tega nisem občutila. Tudi v plemiškem svetu so se stvari spremenile. Sva se pa poročila v Sloveniji, ker je Patricku že od nekdaj Slovenija zelo pri srcu.«

Vas torej ni čakala niti kakšna »šola za princeske«?

»Eden izmed prvih poklonov, ki sem jih dobila od Patricka, je bila francoska knjiga o bontonu oz. etiki obnašanja. Ni mi izrecno rekel, da jo moram naštudirati, bil pa je to nekakšen namig. Sama sebe sicer ne štejem tako, da se ne bi znala obnašati, ampak v tej družini imata bonton in etika lepega vedenja zelo velik pomen. To je bila ena bistvenih razlik pri Patricku, ki sem jih lahko opazila že takoj, ko sva se začela pogosteje družiti. Gre za cel kup malenkosti, ki jih ljudje navadno pri svojih dnevnih življenjskih navadah ne upoštevajo.«

Se to odraža samo v javnosti ali tudi doma, med štirimi stenami? Se to pozna tudi pri vzgoji vaših hčerk?

»Absolutno. Nočem reči, da je težko, a če primerjam vzgojo svojega nečaka in vzgojo svojih dveh hčera, predvsem starejše, ki je stara dve leti, so razlike kar velike. Gre predvsem za to, kakšna je pravilna drža in vedenje, ne samo v javnosti, ampak tudi v družinskem krogu. Vsekakor se pravila lepega obnašanja prenašajo tudi na otroke. S tem soglašam, saj gre za vrednote in spoštovanje pravil, ki odpirajo horizont in s tem omogočajo boljše dojemanje sveta.«

Sta imela zaradi moževega porekla kakšne omejitve pri izbiri imen za obe hčerki? Verjetno niste mogli izbrati kakšnega pogostega, vam ljubega slovenskega imena, pač pa ime kakšne moževe prednice?

»Ja, res je. Patricku je bila izbira imen zelo pomembna in izhaja iz tradicije. Načeloma velja, da prvi moški potomec kot drugo ime nosi ime svojega očeta in tretje ime, ime svojega starega očeta. Prvo ime se vedno lahko določi svobodno. Pri potomcih ženskega spola tradicija ni obvezujoča, čeprav prav tako velja, da kot drugo in tretje ime prevzamejo imena mame in stare mame. Tako sta imeni Margaux in Therese najina osebna izbira in obe nosita tri imena - v najinem primeru drugi dve imeni izhajata tako iz Patrickove kot iz moje rodbine. Tako bo tudi pri tretji deklici, ki jo zdaj pričakujeva.«

Kakšni so bili odzivi vaše družine in sovaščanov na to, da se boste poročili s princem?

»Slovenci imamo okoli plemiškega življenja veliko stereotipov ali pa nimamo dovolj zavedanja, kar je škoda. Imamo mlado državo, nimamo dediščine slovenskih plemiških in aristokratskih družin, zato za večino termin plemištva in aristokracije nima vsebinskega pomena. V Franciji je drugače. Patrick tako pozna zgodovino svojih prednikov do 9. stoletja nazaj! Sama denimo vem le za stare oz. prastare starše. V domačem okolju so zato mojo poroko s plemičem sprva sprejeli bolj s posmehom, nato pa so me nekateri začeli vikati, me gledati z večjo naklonjenostjo in spoštovanjem.«

Se to, da ste princesa, pozna tudi v vašem imenu?

»Ne, v osebnih dokumentih se po slovenski zakonodaji takšnih nazivov ne dodaja. Bom pa od velike vojvodinje Sankt Peterburga, ki danes zastopa rusko aristokracijo, dobila potrdilo, da sem zares princesa. To pomeni, da bom zapisana v knjigo ruske aristokracije. A to še ni prišlo s poroko, ne gre tako hitro. Tudi v vseh družinskih drevesih še nisem vrisana.«

Kako se vam je v tem slabem letu po poroki življenje spremenilo? Kaj kot princeska zdaj morate in česa ne smete?

»Kar se tiče mojega osebnega življenja, se veliko ni spremenilo. Plemiške družine danes v primerjavi z drugimi nimajo kakšnega posebnega statusa. So pa druge stvari. In to je zares bil velik preskok. Okolica me je začela gledati z nekim spoštovanjem, dobila sem močan občutek odgovornosti. Navsezadnje sem postala predstavnica rodbine, ki je gradila pomemben del svetovne zgodovine, in to želim negovati in ohranjati. Začela sem se zavedati, da v družbi nosim določeno kulturno, politično odgovornost in da zdaj ne morem početi česar koli. Vsi člani Patrickove družine so zelo aktivni na humanitarnem, političnem in kulturnem področju. Sicer pa nimam občutka, da bi zaradi tega postala drug človek, mi pa to novo življenje vsekakor odpira nove priložnosti.«

Torej se od sodobnih princesk ne pričakuje več, da so v senci svojih mož in da rodijo moškega potomca?

»Če bi s poroko morala opustiti svojo kariero, se v to zagotovo ne bi spustila. V življenju si želim uspeha kot soproga, kot mati in kot poslovna ženska. Je pa res, da Patrick pričakuje sina. In zdaj me to že zares malo skrbi, saj bova imela tri punčke (smeh). Moški potomec je pričakovan.«

Nedavno ste se vrnili s Finske, kjer je imela rodbina Belosselsky Belozersky svoje srečanje. Ste jo zdaj že uspeli povsem spoznati?

»Ta rodbina je ustanovitelj starokijevske Rusije, ki sega v 9. stoletje. Ob boljševiški revoluciji leta 1917 so zapustili Rusijo, premoženje so jim podržavili. Najprej so šli na Finsko, ena veja pa od tu nato v Francijo. V Rusiji ni nikogar več, čeprav tam danes to dediščino zelo cenijo, saj rodbina Belosselsky Belozersky predstavlja pomemben del ruske zgodovine. Zavedanje, da pripadam tej rodbini, je nekaj res posebnega in sem na to ponosna.«