Pravnica za digitalni svet in čas

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 27. april 2012 / 06:00

Na Glasovi preji s pravnico Majo Bogataj Jančič nas je ta presenetila s svojo ženstveno svežino in z velikim poznavanjem svoje strokovne "specialitete", avtorskega prava v digitalni dobi. To je zahtevna reč, ki pa jo je znala prepričljivo in razumljivo razložiti.

Za Majo Bogataj Jančič lahko rečemo, da je nov tip pravnice. Da je drugačna od drugih pravnikov. Nekatere sam poznam, tudi iz naše doline na gorenjskem jugu jih je izšlo kar nekaj. Več je odvetnikov, nekaj sodnikov, nekaj jih dela v večjih podjetjih. Naša gostja ni nič od tega. Opravlja samostojno pravno prakso, v Ljubljani je ustanovila Inštitut za intelektualno lastnino (www.ipi.si), v katerem s sodelavci raziskuje to zahtevno in zelo sodobno področje in svetuje tistim, ki se v njem sami ne znajdejo.

Razlika med njo in drugimi pravniki je še večja, če jo primerjamo s tistimi iz starih časov. Med njimi je iz naše doline najbolj znan dr. Ivan Tavčar, le malokdo pa ve za njegovega sošolca, ki je bil kot pravnik močnejši od Tavčarja, le da se je slednji ukvarjal še z mnogimi drugimi odmevnimi rečmi in bil tako javnosti veliko bolj poznan. Mož, ki ga imam v mislih, je dr. Jakob Kavčič, eden od prvakov med slovenskimi pravniki pred 1. sv. vojno. Rodil se je na Gorenjem Vrsniku, 26. aprila 1851. Njegova vas je bila takrat v žirovski občini, rapalska meja jo je prestavila pod idrijsko. Do odhoda v šole je živel na domači kmetiji pri Balantu (iz te hiše naj bi bil doma tudi praded bančnika Nika Kavčiča). Maturiral je v Ljubljani, doktoriral na Dunaju 1877. Prakticiral je pri deželnem sodišču v Ljubljani, postal 1879 sodni pristav v Ilirski Bistrici in 1884 v Ljubljani. Tu je 1886 napredoval v namestnika državnega pravdnika, bil 1897 imenovan za deželnega sodnega svetnika; od 1902 do 1905 je bil predsednik sodnega senata. Leta 1905 je bil imenovan za predsednika okrožnega sodišča v Novem mestu, kjer se je 1911 upokojil z naslovom dvornega svetnika. Tega leta bi moral biti imenovan za predsednika deželnega sodišča v Ljubljani, vendar je bil imenovan nekdo, ki je bil »po letih in činu mlajši« (Elsner), a politično bolj »primeren«.

»Kavčič je bil pravnik temeljitega znanja, sodnik vzorne vestnosti, dovršenega sloga v govoru in pisavi.« (Janko Polec). V Slovenskem pravniku je objavil veliko strokovnih razprav in člankov, v Slovenskih večernicah je 1887 opisal Prestopek zoper varnost poštenja ali časti. Strokovne članke v nemščini je objavljal v Österreichisches Zentralblatt für die juridische Praxis, sicer pa si je prizadeval predvsem za uveljavitev slovenščine v pravoslovju. Sodeloval je pri sestavljanju zbirke izrazov za slovensko pravno terminologijo in pri pripravi natisov na Dunaju sprejetih zakonov v slovenščini. Vrhunec njegovih prizadevanj je bila pobuda za ustanovitev slovenske pravne akademije (1890), ki je bila uresničena, a šele po 1. svetovni vojni z ustanovitvijo Pravne fakultete v sklopu ljubljanske univerze. Kavčič je uresničitev svoje zamisli dočakal, a sodelovati pri njej ni več mogel. Umrl je 21. februarja 1923 v Ljubljani, kamor se je takoj po upokojitvi preselil iz Novega mesta. Umrl je hkrati z dr. Ivanom Tavčarjem, svojim rojakom in kolegom. Ob njuni smrti je Slovenski pravnik (1923, str. 151-156) zapisal: »Na isti dan, 22. februarja, smo položili k večnemu počitku dra. Ivana Tavčarja in dra. Jakoba Kavčiča. Oba sta umrla iste starosti, in po enako dolgi, hudi bolezni. Bila sta si ožja rojaka in dobra prijatelja ves čas življenja, oba odličnjaka po duhu in srcu, enaka v ljubezni do svojega naroda. Ali dočim je bil dr. Ivan Tavčar po vsej zaslugi pokopan z vsem sijajem, glasno objokovan od vsega naroda, spremljalo je dra. Jakoba Kavčiča na njegovi zadnji poti le nekaj narodove elite, ki je s pritajeno bolestjo zrla v novoizkopani grob.«

Zakaj sem tako natančno orisal življenje in delo dr. Jakoba Kavčiča? Zato, da bi izpostavil in poudaril razliko med nekdanjimi in sedanjimi pravniki, še zlasti takimi, kakršna sta Goran Klemenčič in dr. Maja Bogataj Jančič, gosta nedavnih Glasovih prej. Ne eden ne drugi ne dela na sodišču, ne nastopa v uglednih, a togih sodnih oblačilih. Oba sta sredi aktualnega družbenega dogajanja, on je prvi med borci na fronti proti sistemski korupciji v tej državi, ona pa med najboljšimi poznavalci problematike intelektualne lastnine v naši dobi, ki jo pogosto označujemo za digitalno. Njun davni rojak je študiral na Dunaju, onadva pa na Pravni fakulteti v Ljubljani, za katero se je Kavčič zavzemal; študij sta nadaljevala na uglednih pravnih šolah v tujini, oba tudi na šoli, ki velja med pravniki za najbolj ugledno na svetu, na sloviti Harvard Law School …

Vez med cesarsko-kraljevim sodnikom in pravnico iz digitalnega časa pa ni le v tem, da sta oba doma na Žirovskem, ampak tudi v samem pravu in njegovem razvoju. »Prvi zakonik, ki je urejal avtorsko pravo, je bil napisan že leta 1709. Prav tako so avtorske mednarodne konvencije, ki so nastale konec 19. stoletja, starejše kot vojne konvencije. Avtorsko pravo je star sistem, ki se zdi, da se je slabo prilagodil najsodobnejšim tehnologijam. Podoben je staremu vladarju, ki je bil svoje čase uspešen, zdaj pa noče zapustiti prestola. Je sicer nujno potreben sistem, ampak se bo moral prilagoditi novim časom in zlasti novim tehnologijam. Predstavnik piratske stranke iz EU, ki je bil pri nas na nekem seminarju, je dejal, da bi se politiki lahko začeli zavedati, da je 'digitalna generacija' iz povsem drugega testa, kot so bile predhodne. Z digitalno tehnologijo so dobesedno zraščeni, z njo dihajo, živijo, odraščajo. Na veliko načinov povsem spontano mešajo tekst, glas, sliko, multimedijo, narejeno pošiljajo naprej, in veliko teh dejanj je z vidika avtorskega prava nezakonitih. Na to se bo, prej ali slej, treba odzvati. Prevelik razkorak med tem, kar je dovoljeno in kar se počne, je lahko dolgoročno škodljiv za celoten pravni sistem in spoštovanje pravne države. Z velikimi težavami pa se soočajo tudi novi poslovni modeli. Velikokrat tehnologije omogočajo veliko, ampak avtorsko pravo jim to prepoveduje udejanjiti v praksi …« Tako je govorila dr. Maja Bogataj Jančič v intervju za Žirovski občasnik (št. 41, 2012), še več pa je povedala na Glasovi preji. Tisi, ki smo jo poslušali, smo se strinjali, da nam je odlično razložila te zahtevne in sodobne reči.