Natakar`ca, še en liter! (2)

»Kadar je bil z očetom, ga je ta spravil v avto in vzel s seboj. Ne njemu ne mami se ''pijanska koma'' ni zdela nič takega, mene je sicer motilo, vendar … če se drugi niso zgražali, sem počasi popustila tudi sama.« Že takrat jo je tudi udaril, počasi je izjecljala, da se je to zgodilo takrat, ko sta bila v postelji, a zaradi alkohola ''ni mogel'', zato je planil nanjo, češ da je kriva, da ''ne zna'' in podobno …

Simon je vedno bolj in povsem spontano postajal družinski član. K Ireni se je vračal tudi takrat, ko si je vzel kakšen mesec ''odmora'' in se družil z drugimi ženskami. Ko je nekoč jokala in sitnarila, da to ne pelje nikamor, je njena mama zarobantila, da to ''ni nič takega'', da so moški pač taki in se na to mora navaditi. Amen. Pika.

»Z mojim očetom sta si bila zelo podobna. Oba sta želela imeti avtoriteto, ženske smo morale biti idealne, že skoraj svetniške po obnašanju in razmišljanju, onadva pa sta lahko počela vse, kar ju je bila volja. Spominjam se nekega praznovanja ob novem letu, skupaj sva šla v sindikalno dvorano, tam je bilo zelo živahno, plesalo se je, zabavalo. Bilo je ogromno ljudi, hodili smo drug po drugem. Za mizo nas je bilo kakšnih deset, veliko se je pilo, prepevalo, plesalo. S Simonom sva se zavrtela le enkrat, ves ostali čas je bluzil naokoli, bil na plesišču enkrat z eno, drugič z drugo. Ko sem se pritožila, mi je grobo odgovoril, da do žensk, ki imajo zanič može ob sebi, čuti moralno dolžnost, da jim pomaga. Tudi novega leta si nisva voščila, ko sem ga, že malo pred peto zjutraj, končno našla, je v predprostoru stranišča spal na tleh, ves pokozlan in z odpetimi hlačami ter srajco. Znanka, ki je bila v bližini, njene besede mi pogosto prihajajo na misel, me je prijela za roko, ko sem ga hotela dvigniti in odvleči do avta. Ne počni tega, pusti ga in pojdi, pa pozabi nanj. Bila sem vsa zgrožena, kaj si dovoli! Nahrulila sem jo, naj me pusti pri miru, češ da nismo vse ženske tako pokvarjene kot ona, da smo nekatere skrbne in ljubeče in nam za moškega ni vseeno. Danes, po toliko letih, včasih pomislim, kako sem se ji zdela vsega usmiljenja vredna. Res sem bila,« reče Irena.

Besedo, dve sva nato spregovorili še o vrednotah, ki jih starši otrokom vtepejo v glave. Irena se sicer zaveda, da so za njen odnos do Simona v marsičem krivi starši, ker je niso nikoli opozarjali na čeri v odnosu do moškega. Še več: čeprav se Ireni kakšna stvar ni zdela normalna, sta jo starša kaj hitro potolkla s svojo avtoritativnostjo.

Simon je za nekaj časa izgubil službo, ljudje so govorili, da zato, ker se je pretepal, obdolžili so ga celo, da je izmaknil večjo količino cevi, bil je brez denarja in takrat mu je Irena posodila denar, da je lahko plačal nekatere obveznosti, med njimi tudi za enega od nezakonskih otrok. Pozneje, ko je šefu v službi grozil, da bo o nekaterih nečednostih, ki so jih električarji počeli, spregovoril novinarjem, so ga raje vzeli nazaj, kot da bi tvegali sramoto, je finančno breme, ki ga je Irena prevzela nase, na njenih ramenih kar ostalo.

»Ko smo v naši firmi začeli dobivati plače dvakrat na mesec, se je včasih zgodilo, da nisem imela pravočasno denarja za položnice. Tista ženska, s katero je imel Simon otroka, se je prišla name dret, me zmerjat s kurbo in prasico, če ji takoj ne dam denarja. Bila sem vsa prestrašena in zmedena, tudi bala sem se je, saj je sodila v tisti krog ljudi, ki so na take, kot sem bila jaz, zmeraj gledali zviška. Spominjam se, prinesla sem ji še nekaj tolarjev več, pa ni bila toliko, da bi mi razliko vrnila. Enostavno mi je denar iztrgala iz rok in mi zaloputnila z vrati pred nosom. Potem sem jih slišala še od Simona, kakšna da sem, da mi ne more ničesar zaupati …«

Zaradi nenehnega stresa, živčnosti in napetosti so ji začeli izpadati lasje. In to v šopih. Bala se je iti k zdravniku, verjela je sodelavkam, da bo to, če se ostriže na fanta, delovalo zdravilno. Res jih je ubogala, ko so njeni dolgi, malo valoviti lasje obležali na tleh v frizerskem salonu, ji je bilo tako hudo pri srcu, da je mislila, da bo kar umrla.

»Pozneje, ko je prišel Simon domov in me videl ostriženo, je čisto ponorel. Začel je kričati, da sem videti kot moški, da pa on ni peder, da bi se dajal dol z dedci, vse skupaj je podkrepil še z veliko vulgarnih besed. Bil je tako glasen, da se je, očitno, zame zbala tudi mama, prikazala se je na vratih in ko ji je on - še zmeraj besen - razložil, kako je žalosten, ker sem naredila nekaj, ne da bi ga vprašala, je, pomislite, stopila na njegovo stran! Bila sem globoko prizadeta, ranjena v dno duše, zaklenila sem se v spalnico, no, potem pa je vdrl noter in me s sladkimi besedami prepričal, da je on pametnejši in da ve bolje kot jaz, kaj je prav in kaj ne. Popustila sem in tisto noč se je potem spočel najin prvi sin.«

(Se nadaljuje)