Hudičev sadež na prestolu svetovne prehrane

Besedilo: Ilija Bregar
Kategorija: Gorenjska / petek, 20. junij 2008 / 06:00

Kdaj smo se na Slovenskem prvič srečali s krompirjem, ni povsem jasno, domneva pa se, da v tridesetih letih 18. stoletja. Dobra tri desetletja kasneje, natančneje 16. maja 1767, je Marija Terezija podpisala ukaz o sajenju krompirja in s tem bistveno pospešila njegovo proizvodnjo.

Ve se, da je bila glavna pospeševalka Družba za poljedelstvo in koristne umetnosti, ne pa tudi, katere sorte so gojili, zato velja za najstarejšo v Sloveniji znana sorta »ribničan«, ki je prišla v naše kraje v času Ilirskih provinc (od 1809 do 1813) iz hrvaškega primorja. Prva slovenska besedila o krompirju je spisal Anton Breznik in jih objavil v svoji Večni pratiki od gospodarstva leta 1787, po mnenju nekaterih prvi gospodarski publikaciji v slovenščini.

Krompir tudi tam, kamor statistika ne seže

Krompir je bil po obsegu tako pridelave kot trgovine po drugi svetovni vojni naša najpomembnejša poljščina. Pridelek je bil v primerjavi z današnjim sicer majhen, le okoli šest do sedem ton na hektar, zdaj je najmanj trikrat večji, manjša je bila tudi poraba semena - približno tono na hektar, zdaj okoli dve toni in pol. Po končani vojni je bilo s krompirjem zasajenih 14 odstotkov njiv, leta 1961 domala 52 tisoč, pred razpadom Jugoslavije približno trideset tisoč, predlani pa po podatkih statistike samo še slabih šest tisoč od skupno nekaj več kot četrt milijona hektarov, kolikor jih Slovenija premore.

Zdajšnji pridelek tehta ne kaj dosti več kot sto tisoč ton, kar je trikrat manj kot v najboljših časih, zato sta ga krepko prehiteli tako koruza kot pšenica. Sicer pa kaže biti pri teh podatkih zelo previden: tako kot nekoč tudi danes marsikateri hektar ali tona ni nikjer zabeležena, saj je poljščina tako razširjena, da jo najdemo tudi tam, kamor statistika ne seže.

Žlahtnjenje novih, slovenskih sort

Slovenska znanost in kmetijstvo sta po drugi svetovni vojni v pridelavi in vzgoji krompirja naredila toliko dobrega in naprednega, da ju lahko postavimo ob bok najbolj znanim krompirjevim deželam, kot denimo Belgiji, Nizozemski, Nemčiji in podobnim. Na področju žlahtnjenja novih, slovenskih sort je vodilni Kmetijski institut Slovenije (KIS), pri pridelavi osnovnega semena pa je imel velike uspehe kranjski KŽK, ki je tako kot žal tudi njegov center za krompir že sestavni del zgodovine.

Velika škoda je tudi, da so spričo novo nastalih razmer kmetje na Gorenjskem, Dolenjskem in Koroškem opustili pridelavo odličnega semenskega krompirja, ki ga zdaj v celoti uvažamo. V najboljših časih so ga pridelali tudi pet ali celo več tisoč ton, in ker je v primerjavi z jedilnim dosegal do še enkrat višjo ceno, je bil tudi dohodek teh pridelovalcev dokaj soliden.

Kmetijski inštitut je žlahtnjenje slovenskih sort krompirja začel leta 1946, pionir na tem področju pa je bil Viktor Repanšek. Postopek priznanja nove sorte traja od začetka, to je križanja, do zadnjega preizkusa oziroma potrditve sorte od 10 do 15 let, zato je Slovenija prvo domačo sorto dobila šele leta 1962, krstili pa so jo za matjaža. Doslej je KIS dal na trga 17 potrjenih domačih sort, od tega jih je danes v uporabi približno polovica, sicer pa je trenutno skupaj s tujimi na sortni listi 35 imen. Največji dosežek domače znanosti doslej je bila sorta igor, potrjena leta 1970. Potem je bila dve desetletji vodilna sorta slovenskih njiv – vse dokler je ni napadel virus obročkaste gnilobe (YNTN) in jo povsem uničil. V najboljših letih je ta sorta predstavljala dobri dve tretjini slovenskega pridelka.

Laboratorij za krompir v Šenčurju

Šenčurski laboratorij za krompir je bil odprt leta 1986, zaprli pa so ga leta 2001. Pa ne zato, ker bi slabo delal, nasprotno, bil je najboljši daleč naokoli, vzroki so bili drugje. Dr. Miloš Kus, mednarodno priznan strokovnjak in delavec tega laboratorija od začetka do konca, takole pravi: »Ko je Italija vstopila v EU, je pridelava češenj na Nizozemskem propadla v treh letih. Podobno se je po vstopu Španije marsikje zgodilo s čebulo, naš vstop pa prvi občutijo pridelovalci krompirja.

Tega, kar smo prej počeli v Šenčurju, pridobivanje semena iz stebel, zdaj ne bi smeli več, ker nam lastniki sort tega ne bi dovolili. Slovenski pridelovalci krompirja so v zadnjih dveh desetletjih doživeli tri hude udarce. Najprej je udaril virus, potem je prišla osamosvojitev in z njo izguba jugoslovanskega trga, temu pa je sledila še liberalizacija trga. Jugoslavija je potrebovala do štiristo tisoč ton semenskega krompirja in naš je bil odličen, liberalizacija pa je povzročila, da lastniki posameznih sort prepovedujejo pridelovanje osnovnega semena, lahko pa ga pri njih kupujemo. Povedano drugače, tisto, kar je prej zaslužil slovenski pridelovalec semenskega krompirja, zdaj poberejo nizozemski, belgijski in drugi.

Kako moreš kot Slovenec kaj takega reči!

Hrvaški pregovor pravi: ne ve, kaj je dobro, kdor se ni s stisko dajal. Dobršen del človeštva, še posebej evropskega, najbrž še danes ne bi priznaval krompirja za dobro ljudsko hrano, če se ne bi s stisko dajal, to je vojnami in z njimi povezano lakoto. Skozi te nadloge in stoletja je spoznaval, da je krompir pravzaprav najbolj kompleksno živilo, česar pa se žal marsikje še danes ne zavedajo.

Ko sem v bivši Jugoslaviji maršala služil, mi je cesarica kasarniške kuhinje, Srbkinja srednjih let čudovitega stasa in še boljšega kuharskega znanja, med drugim si ga je nabirala tudi v Sloveniji, ob neki priložnosti, ko sem hvalili srbsko in še posebej njeno kuhinjo, odločno dejala: »Kako moreš kot Slovenec kaj takega reči! Lahko je dobro kuhati, če imaš vsega dovolj, dobra kuharica pa je Slovenka, ki zna navaden krompir na tristo načinov pripraviti!« Njen odgovor mi je dal misliti in kaj kmalu sem se začel z njo celo strinjati. Presneto, saj je krompir vsepovsod, še v žgancih ga najdeš!

Zdaj, ko je dokazano, da so naše kikle najboljše kuharice, je pravi čas za predstavitev naše edinstvene jedi, ki jo svet spoznava s pomočjo prav tako edinstvenega kluba – gre za pražen ali lepo po slovensko »tenstan« krompir in njegovega zagovornika ter propagatorja, ki se Društvo za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi imenuje. V osmih letih obstoja je klub pripravil sedem svetovnih festivalov praženega krompirja, člani so ga že tenstali v Peruju, na Češkem, Kanalskih otokih in v Galiciji ter na Murterju, letos ga bodo na Islandiji, društvo je dejavno že v 28 državah štirih celin, na razdevičenje čaka samo še Afrika.

In zakaj o tem društvu toliko besed? Zato, ker si jih zasluži! Samo pomislite, doslej je za pripravo praženega krompirja zbralo že 165 različnih receptov, cilj pa je enega za vsak dan v letu in njihova knjižna izdaja. In končno, skupaj s šenčursko občino je društvo 25. maja letos v Šenčurju postavilo spomenik krompirju in njegovi botri, to je Mariji Tereziji, ki je delo akademskega kiparja Janeza Pirnata, tudi člana tega za svetovno krompirjevo občestvo zelo pomembnega kluba.

Končati bo treba, čeprav je o krompirju, tem perujskem razhudniku, možno in treba povedati še marsikaj. In ker se v ta majhen, nam odmerjen koš vsega pač ne da stlačiti, predlagamo v branje čisto novo knjigo, ki bo prišla na trg ob odkritju spomenika v Šenčurju, zavoljo njenega pomenljivega naslova je pa tudi zgrešiti ne bo možno. Domači avtorji so jo naslovili Krompirjeve jedi, krompir iz Šenčurja. Notri bo pisalo tudi o stvareh, o katerih si danes še misliti ne morete … (Konec)