Petelin pogumno nad "tekmece"

Kljub temu da je populacija divjega petelina na Gorenjskem močna, število neustrašnih osebkov s hormonsko motnjo zaskrbljujoče narašča.

Če si je kdo še pred desetletjem želel videti divjega petelina v njegovem naravnem okolju, je to pomenilo, da je moral poiskati človeka, ki dobro pozna te veličastne ptice iz družine koconogih kur, med katere pri nas sodijo še ruševec, belka in gozdni jereb. Le tisti, ki dobro pozna globoke, stare gozdove, je namreč vedel, kje je v zadnjih nočnih in zgodnjih jutranjih urah moč opazovati samca, ki z dvignjenim, pahljačasto razprostrtim repom odganja tekmece in dvori kuram, ženskim predstavnicam svoje vrste.

V zadnjem desetletju pa je kar nekaj teh, sicer očem redko videnih, ptic izgubilo svojo plahost. Na različnih koncih Gorenjske jih je moč videti, kako se dobesedno nastavljajo očesu in se, če se jim človek preveč približa, celo poženejo vanj. Strokovnjaki in javnost jim pravijo kar »nori« petelini, ker se brezglavo usmerijo v mnogo večjega in močnejšega človeka, ki ga vidijo kot svojega tekmeca. »Pri tako imenovanih norih petelinih gre za hormonsko motnjo, ki se še posebej izkaže v času rastitve, se pravi v času parjenja pri samcih,« nenavadno vedenje pojasnjuje ornitolog Tomaž Mihelič iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. »Motnja se kaže tako, da te sicer zelo plahe žvali začnejo človeka prepoznavati kot tekmeca in ga zato preganjajo s svojega območja. Petelin v drugih okoliščinah sicer dokaj normalno funkcionira – svojih plenilcev, lisice in orla, na primer, se boji; če se jih ne bi, ga že zdavnaj ne bi bilo več.« Strokovnjaki še ne vedo, kaj je vzrok omenjene motnje, dejstvo pa je, poudarja Mihelič, da se najpogosteje pojavlja v populacijah, ki imajo probleme: bodisi tam, kjer je petelin redkejši, ali tam, kjer je izpostavljen številnim motečim dejavnikom.

»Predvsem po letu 2000 opažamo močan porast divjih petelinov z omenjeno hormonsko motnjo; v posameznih letih je tudi do deset novih. Samo lani je bilo na območju Jelovice, Blegoša in Pokljuke najdenih sedem novih,« pove Mihelič. Težavi občasno podležejo tudi nekatere druge ptice iz družine koconogih kur, a je pri njih izjemno redka: pred dvema letoma se je tako v Kamniških Alpah pojavil »nori« ruševec, nekaj let nazaj se je na Krvavcu proti človeku pogumno pognal samec belke.

In kaj storiti, če se nam zgodi, da nam preti črni pernati junak? »Poskusimo se čim hitreje umakniti, petelin namreč brani samo manjši del svojega teritorija, v radiu kakih sto metrov. Ko bomo odšli s tega območja, se bo umiril in nas pustil pri miru,« svetujejo ornitologi, ki so sicer na Jelovici vso letošnjo pomlad popisovali divjega petelina.

Podatki iz popisa kažejo, da je na Jelovici ta čas približno petdeset pojočih divjih petelinov. »Načeloma njihovo število niti ni tako nizko kot v drugih delih Slovenije, na primer v dinarskem svetu, kjer so se populacije v zadnjih letih popolnoma zlomile.«

Ornitologi so divje peteline šteli v okviru projekta Zavoda RS za varovanje narave, ki z denarno pomočjo Kneževine Monako izvaja projekt Promet po gozdnih poteh Jelovice. Na podlagi poznavanja glavnih prometnih tokov po Jelovici in podatkov iz popisa divjega petelina želijo namreč izdelati načrt preusmerjanja obiskovalcev Jelovice na območja, ki so v obdobju od marca do sredine julija, ko je divji petelin najbolj ranljiv, zanj manj pomembna.