Produkcija, organizacija, orientacija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 6. februar 2011 / 06:00

Ste kdaj pomislili, katera so tista načela, ki bi jih moral sodobni človek najbolj spoštovati in se po njih ravnati? Produktivnost, dobiček, organizacijska učinkovitost, moč, oblast ... In kar je še takega? Vse to, a z orientacijo, oprto na vrednote svetovnega etosa.

Na Glasovi preji s Spomenko in Tinetom Hribarjem je slednji med drugim poudaril, da naloga filozofov ni v produkciji in organizaciji, temveč v orientaciji. Hočem reči: tako je to razumela moja boljša polovica in dan po preji zmagoslavno ugotovila, da zdaj pa že razume, zakaj je pri nas doma tako, kot je – da so pri hišnih delih in organizaciji domačih zadev pač težave in zastoji … Tisti, ki naj bi skrbel za te reči in je hkrati pisec teh vrstic, je namreč po osnovni stroki filozof in kot tak njeni modri ugotovitvi nisem mogel učinkovito ugovarjati, še več, priznati sem moral, da so težave tudi pri orientaciji, saj živimo bolj iz dneva v dan in iz leta v leto, ne da bi nam bilo jasno, kaj želimo z leti še doseči … Še kaj več kot zgolj preživeti? Po drugi strani pa: ali ni že to, da nam je sploh dano bivati na tem svetu, se v njem orientirati, biti kolikor toliko zdrav in se čuditi vsemu, kar se dogaja, več kot veliko?

No, to je le en posamični in zasebni odziv na trditev enega vodilnih slovenskih filozofov; poglejmo raje, kaj natančno misli s pojmom orientacije on sam. V njegovih spisih beremo, kar sledi. Najprej to, da je bilo predprejšnje, 19. stoletje, dejansko v znamenju produkcije in dela; prejšnje, 20. stoletje, pa v znamenju organizacije in volje do moči in oblasti; sedanje, 21. stoletje, bo, »če naj preživimo, stoletje orientacije in smisla«, »iskanja in najdevanja življenjskih pomenov in smisla biti«. »Zdaj, v 21. stoletju, ko se je dokončno razkrilo, kako družbeno primarna nista več niti produkcija niti organizacija, marveč je postal povsem jasen in razločen primat orientacije, se je spremenil tudi pogled na štiri oglišča vsake družbene stavbe, kakršna je zakoličila družbena sistemska teorija od Parsonsa prek Luhmanna do Lukmana. Ker je primat v sodobnem človekovem življenju privzela orientacija, ozirajoča se za smislom biti, znotraj sistema družbe primata nimata več ne ekonomija ne politika, marveč ta pripada kulturi z njenim aksiološkim jedrom. Tvori ga svetovni etos kot zbir pravrednot človeškosti človeka. Ker gre pri človeškosti človeka za samo človečnost človeka, pri njej glede zbira pravrednot ni izbire; kajti brez svetosti življenja, posvečenosti mrtvih, dostojanstva človeka in zlatega pravila človeka kot človeka ni.« Tako Hribar v enem svojih najnovejših del, v knjigi z naslovom Preživetje naroda in podnaslovom Avtonomnost duha in suverenost države; izdalo Društvo 2000 leta 2010.

Zdaj pa navedeno še malo premislimo. Ekonomisti in politiki, ki jim filozof jemlje primat, se z njim po veliki večini najbrž ne bi strinjali. Proizvodnja in organizacija, volja do moči in oblasti so slej ko prej tudi v našem stoletju tiste, ki poganjajo ta svet. A kam ga ženejo in kako? Kako se bo končalo, če se bomo še naprej slepo podrejali notranji »logiki« ekonomije in politike? Če bomo upoštevali le interese kapitala in velikih sil tega sveta? Kaj ni že skrajni čas, da si sredi proizvajanja in organiziranja vzamemo čas, se malo ustavimo, razgledamo in odločimo, kako naprej? Je to sploh mogoče? In če je, katero je tisto stališče, ki omogoča najboljši razgled in orientacijo? Po Hribarju naj bi ta vloga pripadla »kulturi z njenim aksiološkim jedrom«. Če pristanemo na to trditev, nas nadalje zanima, katero je tisto aksiološko jedro, ki bi bilo lahko skupno v vsej kulturni različnosti tega sveta. Najmanjši skupni imenovalec, ki bi ga sčasoma priznale različne ekonomske in politične orientacije, pa vse mogoče religije in svetovni nazori? Odgovor: to je svetovni etos in njegove štiri pravrednote, ki so skupne vsem: zlato pravilo, svetost življenja, posvečenost mrtvih in dostojanstvo človeka.

Zlato pravilo, ki so ga poznali že stari Egipčani, uči: »Ne stori drugemu tega, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.« Ali v bibličnem jeziku: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (3 Mz 19,18; Mt 22,39) Svetost življenja bi našim ljudem najbolje razložili, če rečemo, da je enaka peti božji zapovedi: »Ne ubijaj!« Posvečenost mrtvih je res »pravrednota«; nedavne znanstvene raziskave so pokazale, da so neandertalci že pred sto tisoč leti obredno pokopavali svoje mrtve. Kar z drugimi besedami pomeni, da so bili etično na višji ravni kot tisti, ki so leta 1945 svoje žrtve nagnali v Hudo jamo in jih v njej še napol žive zazidali. To je res hudodelstvo proti človečnosti, ki ne zastara. Najmanj, kar bi morali ugotoviti, so njihova imena in primeren pomnik. Dostojanstvo človeka pa terjajo tudi vsi tisti ljudje brez dostojanstva, ki so brez dela ali pa jih izkoriščajo kot ceneno delovno silo … Skratka: tudi v organizaciji globalne proizvodnje in sodobnih političnih procesov bi se morali ozirati na te temeljne pravrednote.

Proizvajati in organizirati (se) moramo slej ko prej, brez tega ne gre. Zdaj gre vrh tega za to, da produciramo in se organiziramo »orientirano«, kulturno, z ozirom na aksiološki temelj tega sveta. Pohlepnež, ki se polašča nekega podjetja, bi se moral pri tem ozirati ne njegove delavce – če ne želi, da bo sam končal na cesti ali celo v zaporu. V Evropi ni bilo spomladi 1945 človeško življenje vredno skoraj nič, zmagovalci so se ravnali po starodavnem reklu »gorje premaganim«; a že pred koncem istega stoletja je bila smrtna kazen na tej celini ukinjena. Duhovni in politični voditelji držav, v katerih je še možna ali celo v dejanski rabi, pa bi se morali zamisliti, kako to prakso uskladiti z načelom svetosti življenja? No, v tej isti Evropi je bil po drugi strani še leta 1995 mogoč genocid (Srebrenica …) in neposvečeno zagrebanje mrtvih. Prav v teh dneh z zanimanjem opazujemo, kako se na teritoriju ene najstarejših civilizacij tega sveta »dogaja« sedanje ljudstvo te dežele; ne glede na vse ekscese je očitno, da gre ljudem predvsem za njihovo dostojanstvo … Skratka: brez orientacije, oprte na vrednote svetovnega etosa, ne bo šlo.