Karikature v Levstikovem Pavlihi

Besedilo: Damir Globočnik
Kategorija: GG Plus / četrtek, 18. november 2010 / 06:00

Levstikovo uredniško delovanje in z literarnimi ambicijami spisani prispevki ter Kličeve karikature uvrščajo Pavliho med najzanimivejše satirične liste v habsburški monarhiji. Pavliha je izhajal med 30. aprilom in 31. julijem 1870 in doživel sedem številk.

Pesnik, pisatelj, jezikoslovec in politični publicist Fran Levstik (1831–1887) se je zaradi nasprotovanj vodilnih staroslovenskih politikov na začetku leta 1870 odločil izdati satirični list na Dunaju. Po Stritarjevi zaslugi mu je uspelo navezati stike z enim najpomembnejših čeških karikaturistov 19. stoletja Karlom Vaclavom Kličem (1841–1926). Klič je bil od 1869 do 1871 glavni risar in urednik vodilnega dunajskega humorističnega časopisa Der Floh, prvega avstro-ogrskega satiričnega lista, ki je bil urejen po francoskem in angleškem vzoru.

Klič, ki je zaradi ženitve in poročnega potovanja imel nekaj težav pri pripravi prve karikature za Pavliho, za svoje delo ni zahteval honorarja, za kar se mu je Levstik javno zahvalil. Klič je za prvih pet številk Pavlihe prispeval karikature narodnega odpadnika dr. Vinka Fererija Kljuna, nemškutarja Antona Grčarja, madžaronskega hrvaškega bana Levina Raucha, štajerskega Nemca Friderika Brandstetterja in narodnega odpadnika Karla Dežmana. Vsi so spadali med nasprotnike slovenskih oziroma slovanskih narodnih interesov. Karikirance je izbiral Levstik, prijatelji pa so mu iz Kranjske pošiljali fotografije, po katerih je Klič izdelal karikature. Kličeve karikature se uvrščajo v tip »glavonožcev« (karikiranih upodobitev oseb s pretirano veliko glavo in majhnim telesom), ki so jih nedavno pred tem uveljavili francoski karikaturisti.

Usodna karikatura dr. Valentina Zarnika

Za 6. številko Pavlihe je Klič narisal mladoslovenskega politika, pravnika in pisatelja dr. Valentina Zarnika (1835–1888), ki je bil sicer Levstikov politični somišljenik in prijatelj. Levstik je namreč izvedel, da se je Zarnik zaradi boljših možnosti na aktualnih volitvah za kranjski deželni zbor pogodil s staroslovenci. S karikaturo Zarnika, ki naj bi želel istočasno sedeti na mlado- in staroslovenskem stolu, a je telebnil na tla med obema stoloma oziroma ostal brez poslanskega mandata, še prej pa z ostrimi komentarji predvolilnih dogodkov je Levstik nameraval znotraj mladoslovenskega političnega tabora sprožiti opozicijo proti Zarnikovemu ravnanju in ga na ta način spametovati. Zarnik je imel na svoji strani leta 1868 ustanovljeni mariborski mladoslovenski časnik Slovenski narod. Urednik Slovenskega naroda je objavil kritiko Pavlihe, ki je izgubil mladoslovenske naročnike in moral prenehati izhajati.

Karel Klič je študij na slikarski akademiji v Pragi moral začasno prekiniti, ker se je znašel na policijskem spisku politično sumljivih oseb. Leta 1862 se je naselil v Brnu, kjer je odprl fotografski atelje in začel izdajati satirični list Vesele listy. Leta 1867 je kot karikaturist sodeloval pri budimpeštanskem listu Borszem Janko. Leta 1869 se je iz Budimpešte preselil na Dunaj, kjer se je pridružil novoustanovljenemu Flohu, ki je po njegovi zaslugi postal prvi av­strijski in nasploh evropski humoristični list, tiskan v več barvah. Leta 1872 je zapustil Floh in začel naslednje leto izdajati lasten list Humoristische Blätter von Karl Klič. Uveljavil se je tudi kot ilustrator in se posvečal slikarstvu. Leta 1899 se je preselil v Anglijo, kjer je bil med soustanovitelji litografskega zavoda v Lanchestru. V začetku 20. stoletja se je kot premožen »Mister Kley«, kot so ga imenovali v Angliji, vrnil na Dunaj. Slavo in premoženje so mu namreč prinesli njegovi tiskarski izumi.

Novovaška dogodba

Avtor karikatur in ilustracij na notranjih straneh in na zadnji strani Pavlihe je bil češki ilustrator in karikaturist Gustav Jaroslav Schulz (1846–1903). Leta 1869 se je zaposlil pri donavski paroplovni družbi, pri kateri je napredoval do položaja inšpektorja. Schulz je bil likovni samouk. Njegovo nadarjenost za risanje so odkrili v osnovni šoli in na realki. Prosti čas je namenjal likovnemu izpopolnjevanju. Z ilustracijami in karikaturami je sodeloval pri več čeških in nemških listih. Posvečal se je tudi akvarelnemu, oljnemu in pastelnemu slikarstvu. Schulz je po Levstikovih navodilih izdelal ilustracije, ki so spremljale redne rubrike v Pavlihi, dve satirični ilustraciji, senčno sliko in lik Pavliha za naslovno vinjeto.

Levstik je s Schulzevo ilustracijo opremil pesem »Novovaška dogodba«, ki se nanaša na nemškutarski napad na slovenska kandidata za deželnozborskega poslanca na Štajerskem, soustanovitelja in prvega predsednika mariborske čitalnice, odvetnika dr. Janka Sernca (1834–1909) in tamkajšnjega notarja dr. Franca Radeja (1830–1903). Kandidata sta 19. junija 1870 sklicala volilni shod v Novi vasi pri Slovenski Bistrici. Izvedela sta, da se pripravlja napad na njun volilni zbor, zato sta od komisarja mariborskega okrajnega glavarstva zaman zahtevala, naj poskrbi za javni red in mir. Nemškutarski agitatorji so naščuvali delavce bakrarne v Zgornji Bistrici in jih z dovoljenjem nemškega lastnika tovarne pognali v Novo vas. Delavci so napadli hišo, v kateri naj bi bil volilni shod. Slovenski volivci so se zabarikadirali v hiši, žandarja nista posredovala. Nekateri meščani so poskušali miriti napadalce, ki jih je po polurnem divjanju ustavila šele vest o prihodu huzarjev iz Slovenske Bistrice. Po poldrugo leto trajajoči preiskavi je prišlo do zaključne sodne obravnave proti 16 delavcem tovarnarja Sternbergerja. Sodna obravnava je potekala januarja 1872 na okrožnem sodišču v Celju. Obtoženci so bili kaznovani zaradi prestopka na zaporne kazni od treh mesecev do 14 dni.

Jaroslav Schulz je ilustracijo Jenkove pesmi »Naš maček« (Pesmi, 1865) v zadnji številki Pavlihe narisal v načinu takrat zelo priljubljenih senčnih podob, senčnih obrisov, senčnih risb oziroma silhuet. Jenkova elegična satira o mačku, ki je »ljub'co imel« in si po smrti svoje drage vzel življenje, v Pavlihi ni bila objavljena po naključju. Z njo je Levstik namigoval na ljubezenska čustva urednika Slovenskega naroda Antona Tomšiča (1842–1871) do mlade žene mariborskega rodoljuba in advokata Ferdinanda Dominkuša. Tomšičevi rojstni hiši v Dednem dolu se je namreč po domače reklo »pri Mačkovih«.