Vplivni mož iz ozadja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 29. december 2011 / 06:00

Na dan reformacije 2011 je umrl Niko Kavčič, škofjeloški rojak, prvak slovenskega bančništva v 2. polovici 20. stoletja. Njegova je bila tudi ideja, da se pošlje zgodovinarja Pavla Blaznika v münchenske arhive, raziskat zgodovino loškega gospostva freisinških škofov ...

V Sloveniji je veliko Kavčičev. Med njimi je kar nekaj takih, ki so si po svojem ustvarjalnem prispevku k slovenski stvari zaslužili samostojni članek v Enciklopediji Slovenije. Med temi lahko izpostavimo dva, ki sta s svojim delom sodelovala v nekaterih usodnih odločitvah za razvoj slovenskega naroda v 20. stoletju. To sta politik Stane (1919-76) in bančnik Niko (1915-2011). Bila sta prijatelja in najožja sodelavca. V letih 1967-72, ko je bil Stane Kavčič predsednik Izvršnega sveta SRS (danes bi rekli predsednik vlade), Niko Kavčič pa generalni direktor Kreditne banke in hranilnice Ljubljana (1969-72, predhodnice današnje NLB), je šlo za poskus, da bi Slovenija, ki je sicer že imela svojo republiko v jugoslovanski federaciji, povečala svojo samostojnost, liberalizirala gospodarsko in demokratizirala politično življenje. Poskus je bil zatrt, glavna akterja pa upokojena oziroma »umaknjena« iz javnega življenja v zasebnost pod policijskim nadzorom. Skoraj šest let se nista videla, ponovno sta se srečala spomladi 1978 in navezala nov ciklus ustvarjalnega sodelovanja. Zadnjič sta se družila 1. marca 1987 v Škofji Loki in obravnavala takrat nadvse aktualno 57. številko Nove revije. Že istega meseca (27. marca) je Stane Kavčič umrl, Niko pa je vzel nase skrb za njegovo duhovno dediščino. Šlo je za Stanetov dnevnik, ki je bil več kot to. Bil je nekakšna oporoka, Niko pa njen izvršitelj. Iskal je urednika, ki bi knjigo tudi izdal. Odločil se je za Igorja Bavčarja in Janeza Janšo. Knjiga je izšla konec marca 1988, njen izid pa je pomenil dvoje: po eni strani posredovanje socialdemokratskih pogledov Staneta (in Nika, s katerim jih je temeljito prediskutiral) Kavčiča politično prebujeni in demokratičnemu izročilu odprti javnosti, po drugi pa javno promocijo urednikov, ki sta knjigo na večernih okroglih mizah predstavljala po vsej Sloveniji. To početje je bilo glavni vzrok (v njegovi pisarni najdeni oziroma podtaknjeni tajni vojaški dokumenti so bili le povod) za aretacijo Janeza Janše, 31. maja 1988. Razvoj dogodkov od tistega dne naprej je dobro znan, kakor tudi vloga, ki sta jo v tem prelomnem dogajanju odigrala imenovana. Ne pretiravamo, če rečemo, da je bil Niko Kavčič tisti, ki je »lansiral« Janšo in Bavčarja v slovensko politično orbito …

Ime Nika je bilo v slovenski javnosti dolgo manj znano od imena Staneta Kavčiča. Temu je botrovalo dvoje: Nikov značaj in dejavnost. Njegov značaj je bil tak, da ga ni gnal v ospredje in na visoke politične položaje, ki bi jih sicer zlahka zasedel. Njegova dejavnost, ki se je večino let odvijala v obveščevalni in bančni službi, pa je že po svoji naravi bistveno bolj diskretna od politične. To, kakšen nek človek bo, je najprej neizbrisno zapisano v podedovanih genih, nato pa se oblikuje v družinskem in družbenem okolju, v katerem odrašča. Življenjska zgodba Nika Kavčiča se začenja v Škofji Loki, kjer se je rodil 7. decembra 1915.

Rodil se je obrtniški družini. Oče Ivan (Migutov) je bil kleparski in ključavničarski mojster, mati Helena (Mišn'čarjeva) je podedovala gostilno. Imela sta enajst otrok, preživelo jih je osem, šest bratov in dve sestri. Otrok nista vzgajala le v tradicionalnem katoliškem duhu, temveč tudi v duhu svobodomiselnosti in narodne zavednosti, ki ga je tedaj gojilo predvsem telovadno društvo Sokol. V njem si je skupaj z brati tudi Niko utrdil telo in duha, s sokoli je prvič v življenju odšel na daljšo pot v »zlato Prago«. Odločitev petih bratov Kavčičev, da se že leta 1941 pridružijo narodnoosvobodilnemu boju, izhaja iz njihovega značaja in predvojne vzgoje. Ko je bil med vojno sprejet v KPS, je Niko v pismu sekretarju Maksu Krmelju 15. decembra 1942 med drugim zapisal: »Na drugi strani želim poudariti visoko narodno zavest, mržnjo in preziranje do klečeplazenja in hinavščine, kar nas je že takoj prve dni potegnilo v vrtinec narodnoosvobodilnega boja ter nas končno moralo privesti v aktivne partizanske vrste, koder smo šele mnogi doživljali težka zapostavljanja in omalovaževanja, bodisi s strani vodstva, kakor partizanov samih … Tukaj poudarjam, da smo vsi bratje skupaj temeljito prehodili sokolsko telovadnico, kar je dovolj velik porok našega svežega duha in trdnosti … Kolikor mi je znano, sta temeljni načeli Partije brezpogojna morala in volja do dela! Ostale lastnosti partijca, ki pridejo v poštev, pa so po mojem mnenju le nujna posledica omenjenih … Ne bi bil iskren, če ne bi priznal, da mi bo že samo misliti, kaj šele ravnati v duhu leninizma in stalinizma delalo še velike preglavice.« In mu jih je res in je zato trpel tudi posledice, zlasti v letih po 1972, v konfliktih z »orto« partijci pa ves čas.

Ko je 1937 končal Državno trgovsko akademijo v Ljubljani in se oktobra istega leta zaposlil v Kreditnem zavodu za trgovino in industrijo (nekdanji ljubljanski podružnici družbe Creditanstalt), je nastopil pot bančnika. V bančnih službah je preživel več kot dvajset let: 1937-42, 1944-45 in 1955-72. Prva je bila v pravkar imenovanem ljubljanskem zavodu, druga pa v Denarnem zavodu Slovenije v Črnomlju, od septembra 1944 do konca aprila 1945. Dne 4. marca 1955 je bil imenovan za prvega direktorja tedaj ustanovljene Komunalne banke Ljubljana. V letih 1960-63 je bil generalni direktor republiške centrale Narodne banke Jugoslavije v Ljubljani, 1963-65 pa generalni direktor Splošne gospodarske banke SRS. Ker je na tem položaju zavrnil deficitarni projekt financiranja EKK Velenje (tedanjo različico TEŠ 6), je bil umaknjen na položaj namestnika generalnega direktorja Jugobanke v Beogradu. Ko je njegov »zaščitnik« Boris Kraigher postal predsednik zvezne vlade, se je lahko vrnil v Ljubljano in 1967 postal predsednik Združenja bank Slovenije. Vrhunec njegove kariere pa je bil dosežen v letih 1969-72, ko je bil generalni direktor Kreditne banke in hranilnice Ljubljana, poznejše Ljubljanske banke, ki je postala pojem slovenskega bančništva v Jugoslaviji in širše. Na vseh teh vodilnih položajih v bankah se je zavzemal predvsem za troje: za osamosvajanje slovenskega bančništva od beograjskega, za združevanje razdrobljenih slovenskih bank v eno in močno povezavo, kar je hkrati pomenilo postavljanje finančnih temeljev za slovensko osamosvojitev.

V njegovo bančniško kariero, ki ga je vodila od nižjega bančnega uslužbenca do prvega moža slovenskega bančništva, je posegla 2. sv. vojna. Tako je v letih 1941-44 in 1945-55 postal tudi obveščevalec in organizator tajnih gospodarskih dejavnosti. Že leta 1941 se je odločil za upor in se pridružil OF slovenskega naroda. Ko je bil še ljubljanski bančni uslužbenec, je deloval v ilegali, jeseni 1942 pa je odšel v zasneženo Polhograjsko hribovje in se pridružil štirim bratom prvoborcem, ki so se že borili v Škofjeloškem pogorju. Njegova prva naloga je bila postavitev ilegalnih partizanskih tehnik; prvo so z Edom Bregarjem Donom in Milošem Ziherlom postavili v Poljanski dolini, drugo spomladi 1943 na Kokrškem. Iz teh tehnik se je razširjala uporniška beseda, bile so partizanski organi obveščanja. Drug tip obveščanja pa ga je čakal, ko ga je dr. Vito Kraigher zadolžil za vodjo varnostno obveščevalne službe (VOS) na Gorenjskem. To je bilo po tragediji, ki jo je gorenjsko partizanstvo v začetku avgusta 1943 doživelo na Žirovskem vrhu in je bila posledica delovanja gestapovske obveščevalne mreže v partizanskih vrstah. Slednjo je z Bleda usmerjal enigmatični kapetan Helmut Rosumek in je bila pozneje spoznana za najbolj pretkano v celi Jugoslaviji. To epizodo je v Ukani romansiral pisatelj Tone Svetina, Rosumeka je upodobil kot majorja Wolfa.

Biti »obveščen«, tako v dnevno političnem kot v varnostnem smislu, je bilo v vojnem času ključnega oziroma glavnega pomena – šlo je za glave. Ko je bilo vojne konec, je bil Niko poslan na obveščevalno misijo v Trst, kjer je »spremljal« delovanje Angležev in Američanov med Slovenci in Italijani. Decembra 1945 pa je bil premeščen v Centralo OZNE v Ljubljani. Tu so mu ponudili novo in izjemno zahtevno mesto »vodje ekonomskega oddelka s poudarkom na zunanji trgovini«. Kaj to pomeni? Šlo je za tajni paradržavni kontrabant velikih razsežnosti, dogajal se je ob takrat še nedorečeni zahodni meji. Del izkupička od tega donosnega posla (reeksport cigaret, proizvodnja in prodaja umetnega popra …) je oddelek vlagal v nova podjetja z ambicioznim poslovnim programom. Žal le maloštevilni med današnjimi Slovenci vedo, da so z »udbovskim« denarjem in pod vodstvom sposobnih posameznikov, ki jih je Kavčič postavil na vodilne položaje, nastale in se razvijale družbe, ki so slovenskemu gospodarstvu še danes v ponos (kolikor jih niso v zadnjih letih zavozili pohlepni ali nesposobni lastniki in menedžerji, med katerimi se je, žal, znašel tudi Kavčičev nekdanji favorit Bavčar): Autocommerce, Droga, LTH, Splošna plovba, Tehnounion ... Tudi avtomobilsko delavnico v Novem mestu, iz katere sta se razvila veliki Revoz in slovensko podjetje Adria Mobil, sta v mestu ob Krki zasnovala dva Nika iz slovenske »udbe«, Kavčič in Šilih. Udba torej ni služila le likvidaciji vojnih in političnih nasprotnikov, bila je tudi tisto, čemur Američani rečejo »intelligence service«, inteligentno služenje (denarja), učinkoviti servis državnim in takratnim slovenskim gospodarskim interesom.

V Kavčičevi življenjski zgodbi beremo tudi, kako je v Škofji Loki nastal LTH. Bilo je leta 1953, ko je bilo treba spričo ureditve razmer na zahodni meji tajno gospodarsko dejavnost UDV ukiniti. Kot zadnja si je Kavčič pri Borisu Kraigherju izgovoril še dva projekta: ustanovitev slovenske pomorske družbe (zdaj Splošna plovba, d. o. o., Portorož) in – kot lokalpatriot – ustanovitev nove in ambiciozne firme v rojstnem mestu. »Kot Škofjeločan sem si že ob številnih drugih revitalizacijskih dejavnostih prizadeval, da bi iz zgodovinskega škofjeloškega gradu izselili kaznjence in ga izbrisali iz seznama kazenskih poboljševalnih zavodov. Tedanjo delavnico za električne motorje naj bi spremenili v tovarno hladilnih naprav, ki Škofji Loki pravzaprav pripada glede na predvojno tradicijo … V sebi in skupaj s pokojnim Ivanom Okornom, predvojnim načrtovalcem proizvodnje hladilnih naprav v tovarni Schneider v Škofji Loki, ter direktorjem kaznilniške delavnice Ladom Logarjem sem snoval tovarno s potrebno strojno opremo z najmanj petsto zaposlenimi delavci. Večje število nekdanjih kaznjencev se je pridružilo izkušenim strokovnjakom nove tovarne.« Tako so na predvojnih temeljih (Schneider) in iz podjetja Motor, v katerem so kaznjenci izdelovali električne motorje, razvili moderno tovarno hladilnih naprav LTH. Tudi ta tovarna, ki je bila Loki dolgo v ponos, je v zadnjih letih v težavah, vendar ne po zaslugi Nika Kavčiča.

Niko Kavčič je tudi sicer ustvarjalno posegal v loške zadeve, zlasti v 50. letih, čeprav je sicer živel in delal v Ljubljani. V letih 1952-55 je bil član tedanjega občinskega ljudskega odbora (ObLO), slej ko prej je podpiral prizadevanja, ki so jih vodili njegovi tedanji najožji sodelavci v mestu, med njimi brata Pavle in France (Veljko, direktor Šeširja) in prijatelj Marijan Masterl (direktor SGP Tehnik). Pri tem je prišlo do »gotovih napetosti« med Kavčiči na eni in Svetkom Kobalom na drugi strani, zlasti v letih 1954-58, ko je bil slednji predsednik ObLO (danes bi rekli župan) Škofje Loke. Konflikti so bili tako močni, da so jih obravnavali tudi na CK ZKS, dokumentirano vsaj dvakrat (1953, 1959). V zapisniku seje Izvršnega komiteja CK ZKS z dne 10. 12. 1953 beremo, kako France Popit, tedanji sekretar okrajnega komiteja ZKS Kranj, ugotavlja, »da hoče skupina ljudi izven okraja voditi politiko znotraj okraja, kot je to primer s Kavčiči v Škofji Loki … Stvari do dna nismo prišli, vendar mislim, da bi bilo treba tudi to vprašanje razčistiti.« Boris Kraigher pa na isti seji pripomni, »da bi glede vmešavanja Kavčičev v škofjeloške razmere ne delal iz tega kake posebne afere, kajti odkar se Kavčiči vmešavajo, so v Škofji Loki dejansko marsikaj napravili«. Od poznejših posegov Nika Kavčiča v loške zadeve je potrebno omeniti vsaj še dejstvo, da je v letu 1970 zagotovil denar, potreben za razvoj kmečkega turizma (kreditiranje okrog 100 turističnih postelj na območju Starega vrha, v naseljih Zapreval, Četena Ravan in Luša). In ne nazadnje: posredoval je za pomoč obrtni zbornici pri obnovi Kašče, v kateri odtlej deluje tudi izpostava NLB. Niko Kavčič tudi v zadnjih letih rad prihajal v svojo hišo na Studencu in se sprehodil po rodnem mestu.

Še vedno ni povsem »razčiščeno« vprašanje, kdo je omogočil prof. Pavlu Blazniku, da je lahko šel v München raziskovat freisinške arhive – Kobal ali Kavčič? V predgovoru v temeljni loški zgodovinski knjigi Škofja Loka in loško gospostvo (1973) je avtor med drugim zapisal: »S prav posebnim poudarkom pa velja moja hvaležnost guvernerju Narodne banke Slovenije Svetu Kobalu, ki mi je ves zavzet za moje delo pred dolgimi leti kot predsednik občine Škofja Loka znal oskrbeti finančna sredstva in mi s tem omogočil sistematično delo v zakladnici loških arhivalij – v münchenskih arhivih.« Niku Kavčiču pa je v izvod že izšle knjige lastnoročno napisal: »Spoštovanemu Niku Kavčiču v zahvalo za pomoč, ki mi je omogočila delo v münchenskih arhivih / Pavle Blaznik / Ljubljana, v juliju 1973.« Kakšna je torej resnica? Niko Kavčič pojasnjuje: »Najprej je bila ideja, šele za njo je prišla finančna rešitev … Ideja, ki ste jo pripisali Kobalu, se je skuhala v moji glavi. Leta 1950 sem obiskoval Goethejev institut na Bavarskem v Ebersbergu. Tam sem prišel v stik s profesorjem dr. Adolfom Eichenseerjem. Povabil sem ga na izlet v Freisinški muzej. Že votivna slika v hodniku muzeja me je stisnila pri srcu. Pri nadaljnjem ogledu mi je rasla domišljija; saj smo se takrat škofjeloški domačini veliko angažirali na revitalizaciji Loke … Prav v tem času me je prizadela vest, da se je Savinjskih Alpah smrtno ponesrečil sin profesorja Blaznika. Po vsem tem sem zasnoval načrt, da profesorju omogočim znanstveno delo v münchenskem muzeju. Svoji takratni inozemski organizaciji, ki jo je vodil Kranjčan Bojan Tajnik, sem naročil, da omogoči profesorju vse, kar je potrebno, da bo lahko nemoteno opravil svojo nalogo. Tajnika sem večkrat vprašal za profesorjevo počutje zaradi tragične izgube sina, le-ta mi je vselej odgovoril, da svojo žalost premaguje z dolgimi delovnimi urami … Svetko Kobal je bil v tistem času župan, zato sem njega naprosil, da bi kot prva uradna oseba opravil vse nujne organizacijske postopke. Seveda pa je po vrnitvi s študijskega bivanja na Bavarskem profesor svoje sodelovanje z občino poglobil, da bi izpeljal svoj in naš zgodovinski projekt. Zame je bila takrat bolj pomembna ideja in njena izpeljava, kakor sama finančna rešitev. Pozneje so počastitve pripadale drugim, sprejemali so jih z odprtimi rokami …« (Gorenjski glas, 29. 10. 1999) Ideja je bila torej Kavčičeva (ki pa je bil leta 1973 že v nemilosti), pri izvedbi je sodeloval tudi Kobal.

Niko Kavčič je torej v svojem življenju opravljal nekatere visoke javne funkcije, zlasti v bančništvu, predvsem pa je deloval kot siva eminenca, »človek iz ozadja« - in ravno kot tak večkrat odločilno posegel v prelomna nacionalna in škofjeloška dogajanja. Predsednik republike dr. Janez Drnovšek mu je leta 2006 podelil zlati red za zasluge – »za delo in zasluge v dobro slovenskemu narodu in še posebej za pomemben prispevek pri vzpostavljanju temeljnih razmerij v bančništvu ter gospodarske in finančne moči Republike Slovenije«. Hkrati zna biti, da je Niko Kavčič edini Slovenec, ki ima priznani status dvojnega prvoborca – v letih 1941 in 1991! Ima namreč partizansko spomenico 1941 in znak veteranov 1991. Tega mu je izročil Janez Janša. Gorenjski glas ga je v Galeriji Krvina v Gorenji vasi 29. novembra 2005, malo pred njegovim 90. rojstnim dnevom, počastil s 85. Glasovo prejo. V Škofji Loki kakšnega posebnega priznanja ni dobil. Leta 2009 je občinski svet zavrnil predlog, da se ga razglasi za častnega meščana. Po njegovi smrti – umrl je 31. oktobra 2011 v Bolnici Petra Držaja v Ljubljani – pa lahko že zapišemo, da mu pripada častno mesto v slovenski, gorenjski in loški zgodovini.