Besedarije v znamenju ljubezni

Jesenske besedarije Društva upokojencev Tržič so bile tokrat obarvane z ljubeznijo. Sedem avtorjev je ubesedilo svoje poglede, čustva in spomine na čas, ko so bili zaljubljeni.

Tržič – »Ljubezen ima mnogotero obrazov, zna vzbuditi najlepša čustva, lahko pa nas pahne v brezno žalosti in razočaranja,« v uvodu pove predsednica Društva upokojencev Tržič Zvonka Pretnar. Tema dvanajstih Besedarij, ki so tradicionalno potekale v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja v Tržiču, je bila Ko sem zaljubljen bil. Sedem ljubiteljskih pisateljev je ljubezen popisalo skozi različna rožnata očala. Nastala so tri prozna dela, štirje avtorji pa so napisali po dve pesmi. Kot pravi Zvonka Pretnar, je vsako delo edinstveno, nekatera vedra, druga otožna, veliko pa je spominov na mladostniško zaljubljenost. »Temo smo določili spomladi, od takrat so avtorji ustvarjali vsak v svojem ustvarjalnem miru. Našim avtorjem veliko pomeni, da se lahko kreativno izražajo skozi pisanje, saj s tem urijo um in spomin, hkrati pa jim je pomembno, da svoje pisane izdelke lahko predstavijo občinstvu na Besedarijah in jih izdajo v knjižici,« pove Zvonka in doda: »Mi smo še generacija svinčnika in papirja, kar je zelo drugače od pisanja na računalnik; a ker želimo biti v koraku s časom, se učimo tudi računalniških veščin. Danes pravzaprav brez tega znanja ne moreš več normalno živeti.«

Na Besederijah se je z zgodbo Zaljubljena v spomine predstavila tudi Jana Cvirn, rojena Zaplotnik, ki ni pisala o ljubezni do moškega, temveč o ljubezni do rojstnega kraja Tržič. »Drugo leto bo petdeset let, kar živim v Sevnici, a na Tržič me še vedno vežejo lepi spomini, te sem zapisala in tako bodo za vedno ostali, brali jih bodo lahko tudi moji potomci,« pravi Jana in doda: »Rada pišem, pisanje mi pomeni duhovno zadoščenje in dopolnjevanje mojega uma. Pišem predvsem pesmi, ki jim dodam moralni nauk in jih tudi objavim, je pa res, da se preko proznega dela lahko bolj bogato izrazim.« Partnersko ljubezen je na drugačen način popisala tudi Breda Miščevič, ki je svoje delo naslovila PCT (Rad imam seks, ampak …). »Napisala sem zgodbo neplodnega para, a na drugačen, humoren način, saj nisem želela, da bi zvenelo sentimentalno in solzavo. Postavila sem se v vlogo parterja, glavni protagonist je bodoči očka, ki pripoveduje svoje poglede in čustva na neplodnost, na procese zdravljenja in na ''seks na ukaz''. Upala sem si uporabiti nekaj sočnih izrazov in upam, da sem z njimi dosegla želeni efekt.«